Page 56 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 56
izpod krivoverskega peresa
dnica jezikovne izrazitve prevodnega besedila. Z istim načinom – inter-
pretacija izvirnika > izrazitev prevoda – se je srečati tudi pri Konstantinu
Filozofu in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju bib-
ličnih knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
Pastoralno vodilo Alfreda Velikega
Nekoliko mlajši od omenjenih Konstantinovega in Otfriedovih je predgo-
vor k prevodu Pastoralnega vodila9 papeža Gregorja Velikega (590–604).
Prevajalec in avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred Veliki (849–
899/901) iz Wessexa, ki je med 871 in 899 prevedel več različnih del, med ka-
terimi je v zvezi s srednjeveško teorijo prevajanja gotovo najpomembnejši
njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.10 V tem predgovoru se kaže druga-
čen pristop k prevajanju, kot je razviden iz Otfriedovih in Konstantinovih
besedil. Gre namreč za vladarja, ki je bil pri svojem prevajalskem početju
ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi tega je treba upoštevati, da je med pre-
vajanim delom in prevodom poleg prevajalca zopet dodatni člen – teologi
in drugi izobraženci, tj. interpreti, s katerimi prevajalec razpravlja o proble-
mih, ki jih predenj postavlja prevajano besedilo.
9 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastora-
lis liber. Ad Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v J.-P. Migne, Patrologia latina
(Parisiis, 1896), 0013–0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06goog. Slo-
venski prevod: Gregorij Veliki 1984.
10 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelektualni
svetilnik, zdrsnila v nevednost. Zato se je na različne načine trudil, da bi jim priskr-
bel sredstva za njihov napredek, in je tako postal glavni predstavnik anglosaške pro-
ze. Poleg omenjenega prevoda Pastoralnega vodila, čigar nekaj kopij je sam pripra-
vil in razposlal škofom svoje države (okoli l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in
politično historiografsko delo anglosaškega meniha, filozofa in zgodovinarja Bede
Častitljivega (672–735) Historia ecclesiastica gentis Anglorum, splošnozgodovinsko
delo Pavla Orozija (375–po 418) Historiarum adversum paganos libri VII, proti kon-
cu svojega življenja pa še Boecijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter
Avrelija Avguština (354–430) deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom
Velikim in njegovimi državniškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške,
gospodarske in upravne, je pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Tre-
velyan v svoji Zgodovini Anglije (1960, 105) zapisal:
»Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom Velikim in je prav mogoče, da
se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za Kristusa in proti poganom ...
Oba sta imela raznovrstne darove: bila sta vojščaka, vladarja in učenjaka, kar je bilo
prav primerno dobi, ko poklicnih izobražencev še ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil
kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov; njihov vladar in voditelj v miru in v voj-
ni.«
56
dnica jezikovne izrazitve prevodnega besedila. Z istim načinom – inter-
pretacija izvirnika > izrazitev prevoda – se je srečati tudi pri Konstantinu
Filozofu in Alfredu Velikemu, toda tudi pri Trubarjevem slovenjenju bib-
ličnih knjig in tudi teološko tako pomenljivega besedila, kot je Augsburška
veroizpoved.
Pastoralno vodilo Alfreda Velikega
Nekoliko mlajši od omenjenih Konstantinovega in Otfriedovih je predgo-
vor k prevodu Pastoralnega vodila9 papeža Gregorja Velikega (590–604).
Prevajalec in avtor predgovora je anglosaški kralj Alfred Veliki (849–
899/901) iz Wessexa, ki je med 871 in 899 prevedel več različnih del, med ka-
terimi je v zvezi s srednjeveško teorijo prevajanja gotovo najpomembnejši
njegov predgovor k Pastoralnemu vodilu.10 V tem predgovoru se kaže druga-
čen pristop k prevajanju, kot je razviden iz Otfriedovih in Konstantinovih
besedil. Gre namreč za vladarja, ki je bil pri svojem prevajalskem početju
ves čas v stiku z izobraženci. Zaradi tega je treba upoštevati, da je med pre-
vajanim delom in prevodom poleg prevajalca zopet dodatni člen – teologi
in drugi izobraženci, tj. interpreti, s katerimi prevajalec razpravlja o proble-
mih, ki jih predenj postavlja prevajano besedilo.
9 Naslov izvirnika glasi Sancti Gregorii Magni, Romani Pontificis, Regulae pastora-
lis liber. Ad Joannem Episcopum Civitatis Ravennae, v J.-P. Migne, Patrologia latina
(Parisiis, 1896), 0013–0128A, https://archive.org/details/patrologiaecurs06goog. Slo-
venski prevod: Gregorij Veliki 1984.
10 Med vojnami z Danci je Alfred ugotovil, da je duhovščina, ki naj bi bila intelektualni
svetilnik, zdrsnila v nevednost. Zato se je na različne načine trudil, da bi jim priskr-
bel sredstva za njihov napredek, in je tako postal glavni predstavnik anglosaške pro-
ze. Poleg omenjenega prevoda Pastoralnega vodila, čigar nekaj kopij je sam pripra-
vil in razposlal škofom svoje države (okoli l. 890), je prevedel še latinsko cerkveno in
politično historiografsko delo anglosaškega meniha, filozofa in zgodovinarja Bede
Častitljivega (672–735) Historia ecclesiastica gentis Anglorum, splošnozgodovinsko
delo Pavla Orozija (375–po 418) Historiarum adversum paganos libri VII, proti kon-
cu svojega življenja pa še Boecijev (477–524) spis De consolatione philosophiae ter
Avrelija Avguština (354–430) deli Soliloquia in De videndo Deo. V zvezi z Alfredom
Velikim in njegovimi državniškimi dejavnostmi, ki še zdaleč niso bile samo vojaške,
gospodarske in upravne, je pomembni angleški zgodovinar George Macaulay Tre-
velyan v svoji Zgodovini Anglije (1960, 105) zapisal:
»Alfreda Velikega seveda lahko primerjamo s Karlom Velikim in je prav mogoče, da
se je v marsičem ravnal po njem. Oba sta se borila za Kristusa in proti poganom ...
Oba sta imela raznovrstne darove: bila sta vojščaka, vladarja in učenjaka, kar je bilo
prav primerno dobi, ko poklicnih izobražencev še ni bilo dovolj, dobi, v kateri je bil
kralj sam hkrati učitelj svojih podložnikov; njihov vladar in voditelj v miru in v voj-
ni.«
56
