Page 84 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 84
izpod krivoverskega peresa
posamezninavadni nedeljski ali praznični dan skozi celotno cerkveno leto
so bile namreč v zahodni cerkvi s specifičnimi pridižnimi temami in na-
rativi povezane vse od srednjega veka.14 V tem kontekstu je bil pridigarjev
odklon od teme, ki je bila »standardno« povezana z določeno perikopo, po-
gosto zanimivejši od samega obstoja pridiganja na temo perikope. Koncept
»pridižnega kroga«, ko so si teme glede na perikope po cerkvenem kole-
darju sledile od Kristusovega rojstva (pridige, s katerimi se na prvo adven-
tno nedeljo začne cerkveno leto) preko velike noči, godov svetn ikov in
Marijinega vnebovzetja do novega božiča, tako ni bil iznajdba reformirane
cerkve, zlasti ne protestantske v Nemčiji. Pred njo je namreč obstajala bo-
gata tradicija pridižnih in postilskih besedil, in to najprej znotraj obnebja
Rimske cerkve, od prvih desetletij 15. stoletja pa tudi znotraj Utrakvistične
cerkve v Češkem kraljestvu.
Da bi pridigarji svoje pridige lahko zasnovali na standardnih bibličnih
tekstih, so bili oblikovani seznami in rokopisi (po 1439 tiskane knjige), ki
so postali znani kot postile. Te so sledile cerkvenemu koledarju čez celotno
leto; vsebovale so kratko razlago perikope, za branjem katere je morala biti
pridiga izvedena, očrt snovi ali pa celotni pridižni zgled za rabo. Iz slednje-
ga izvira tudi terminološko poimenovanje postilla: gre za sklop iz post illa
verba textus oz. za temi besedami iz Svetega pisma je treba pridigati nasled-
nje ..., sam izraz postila pa naj bi se v tem pomenu prvič pojavil v enem od
del angleškega kronista Nicholasa Triveta (1257–1334).
Postila se je kot tekstni žanr uveljavila v 13. stoletju in je pomenila
najprej zaključeno pridižno razlago biblične perikope iz cerkvenega kole-
darja, kasneje, tudi v 16. stoletju in za njim, pa izraz označuje zbirko takšnih
razlag. Uveljavitev postil kot zaključenih tekstov je bila v 13. stoletju tes-
no povezana tudi z ustanovitvijo novih pridigarskih redov, dominikan-
cev in frančiškanov, in z rastočim poudarkom na pridigi kot delu liturgi-
je nasploh.
Za prvo in najbolj znano zgodnjo zbirko postilskih besedil je velja-
lo delo Postillae in sacram scripturam juxta quadruplicem sensum, litte-
ralem, allegoricum, anagogicum et moralem francoskega dominikanske-
ga pridigarja in znanega bibličnega eksegeta svoje dobe kardinala Huga iz
Saint-Chera (1200–1263), ki je bilo v 15. in 16. stoletju pogosto ponatisko-
vano. Podobno velik pomen so imele tudi Postillae perpetuae in Vetus et
Novum Testamentum (5 delov, 1471–1472) frančiškana in profesorja teologi-
je Nikolaja iz Lire (okoli 1270–1349). Francoski teolog je omenjeno delo te-
14 Prim. Landmann 1900.
84
posamezninavadni nedeljski ali praznični dan skozi celotno cerkveno leto
so bile namreč v zahodni cerkvi s specifičnimi pridižnimi temami in na-
rativi povezane vse od srednjega veka.14 V tem kontekstu je bil pridigarjev
odklon od teme, ki je bila »standardno« povezana z določeno perikopo, po-
gosto zanimivejši od samega obstoja pridiganja na temo perikope. Koncept
»pridižnega kroga«, ko so si teme glede na perikope po cerkvenem kole-
darju sledile od Kristusovega rojstva (pridige, s katerimi se na prvo adven-
tno nedeljo začne cerkveno leto) preko velike noči, godov svetn ikov in
Marijinega vnebovzetja do novega božiča, tako ni bil iznajdba reformirane
cerkve, zlasti ne protestantske v Nemčiji. Pred njo je namreč obstajala bo-
gata tradicija pridižnih in postilskih besedil, in to najprej znotraj obnebja
Rimske cerkve, od prvih desetletij 15. stoletja pa tudi znotraj Utrakvistične
cerkve v Češkem kraljestvu.
Da bi pridigarji svoje pridige lahko zasnovali na standardnih bibličnih
tekstih, so bili oblikovani seznami in rokopisi (po 1439 tiskane knjige), ki
so postali znani kot postile. Te so sledile cerkvenemu koledarju čez celotno
leto; vsebovale so kratko razlago perikope, za branjem katere je morala biti
pridiga izvedena, očrt snovi ali pa celotni pridižni zgled za rabo. Iz slednje-
ga izvira tudi terminološko poimenovanje postilla: gre za sklop iz post illa
verba textus oz. za temi besedami iz Svetega pisma je treba pridigati nasled-
nje ..., sam izraz postila pa naj bi se v tem pomenu prvič pojavil v enem od
del angleškega kronista Nicholasa Triveta (1257–1334).
Postila se je kot tekstni žanr uveljavila v 13. stoletju in je pomenila
najprej zaključeno pridižno razlago biblične perikope iz cerkvenega kole-
darja, kasneje, tudi v 16. stoletju in za njim, pa izraz označuje zbirko takšnih
razlag. Uveljavitev postil kot zaključenih tekstov je bila v 13. stoletju tes-
no povezana tudi z ustanovitvijo novih pridigarskih redov, dominikan-
cev in frančiškanov, in z rastočim poudarkom na pridigi kot delu liturgi-
je nasploh.
Za prvo in najbolj znano zgodnjo zbirko postilskih besedil je velja-
lo delo Postillae in sacram scripturam juxta quadruplicem sensum, litte-
ralem, allegoricum, anagogicum et moralem francoskega dominikanske-
ga pridigarja in znanega bibličnega eksegeta svoje dobe kardinala Huga iz
Saint-Chera (1200–1263), ki je bilo v 15. in 16. stoletju pogosto ponatisko-
vano. Podobno velik pomen so imele tudi Postillae perpetuae in Vetus et
Novum Testamentum (5 delov, 1471–1472) frančiškana in profesorja teologi-
je Nikolaja iz Lire (okoli 1270–1349). Francoski teolog je omenjeno delo te-
14 Prim. Landmann 1900.
84
