Page 87 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 87
prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti ...
obema podobama pa gine. Vem, da je bilo v Pragi včasih več ljudi v
eni sami cerkvi, kot jih je sedaj v vseh skupaj.
Če bi na tebe kričal papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi bil ves
svet proti tebi, se ne oziraj na nič, če gre za Božjo voljo. (Vlček 1940,
206)
Za Rokycano je svoj prispevek k razvoju postilskega žanra v češki knji-
ževnosti pridal tudi eden najizvirnejših avtorjev stoletja češke verske re-
formacije, Peter Chelčický (1390–1460). Možak je mentalno in tekstno
predstavljal stično točko med učeno in ljudsko kulturo. Latinsko namreč
ni znal, ker se ni mogel izobraževati na univerzi, temeljne tekste latinske
učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu ali interpretaciji magistrov,
ki jih je poznal ali jih je poslušal. Kljub temu se je izoblikoval v enega naj-
pomembnejših čeških teologov in pisateljev 15. stoletja, njegovi spisi pa po-
menijo enega teoloških temeljev kasnejše cerkve čeških bratov. Chelčickega
Postila čili Kniha výkladuov spasitedlných na čtenie nedělnie celého roku je
nastajala od leta 1434 do 1441 (izdaja v tisku: 1522, 1532) in sodi med najpo-
membnejša besedila češke reformacije. Označujejo jo doslednost pri pou-
darjanju primarne vloge Svetega pisma, ki naj usmerja življenje kristjana
– slednje je kasnje definiralo tudi češkobratsko cerkev – ter neposreden in
jedrnat slog (Novák [1936–1939] 1995, 61–65).
Povečana dinamika izdajanja postil, pridig, pridižnih zbirk in pri-
dižnih priročnikov sovpada z razvojem pridigarskega urada na Nemškem.
Okoli leta 1500 namreč plačano mesto pridigarja po mestih in trgih ni bilo
več izjema, temveč pravilo, pridige pa so bile integralni del pridižne služ-
be Božje (Predigtgottesdienst), ki je bila vključena v mašno obredje, ali pa so
bile izvedene ob koncu le-te. Tako se je zlagoma oblikoval tudi institucio-
nalni in recepcijski »robni pogoj« za kasnejšo uveljavitev pomembne kom-
ponente »nemške maše« pri Luthru; ta je namreč od leta 1526 v središče sta-
vila ravno pridigo, cerkvena ladja pa se tako pri protestantih iz prostora
mističnega stika med človekom in Bogom v trenutku prejetja svete večerje
vsaj deloma spremeni tudi v predavalnico.
Številna tozadevna pridigarska mesta so zasedali najboljši cerkve-
ni retorji svoje dobe, med njimi sloviti Johann Geiler von Keisersberg
(1445–1510), na istih mestih pa so se kalili tudi kasnejši reformatorji, za-
gotovo Urban Rieger (Urbanus Henricus Rhegius, 1489–1541), Johannes
Oecolampadius (1482–1531) in nenazadnje tudi Ulrich Zwingli (1484–1531).
Bogata pridižna dejavnost redno nameščenih pridigarjev pa sovpada tudi z
87
obema podobama pa gine. Vem, da je bilo v Pragi včasih več ljudi v
eni sami cerkvi, kot jih je sedaj v vseh skupaj.
Če bi na tebe kričal papež, kardinali, škofi, duhovniki, če bi bil ves
svet proti tebi, se ne oziraj na nič, če gre za Božjo voljo. (Vlček 1940,
206)
Za Rokycano je svoj prispevek k razvoju postilskega žanra v češki knji-
ževnosti pridal tudi eden najizvirnejših avtorjev stoletja češke verske re-
formacije, Peter Chelčický (1390–1460). Možak je mentalno in tekstno
predstavljal stično točko med učeno in ljudsko kulturo. Latinsko namreč
ni znal, ker se ni mogel izobraževati na univerzi, temeljne tekste latinske
učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu ali interpretaciji magistrov,
ki jih je poznal ali jih je poslušal. Kljub temu se je izoblikoval v enega naj-
pomembnejših čeških teologov in pisateljev 15. stoletja, njegovi spisi pa po-
menijo enega teoloških temeljev kasnejše cerkve čeških bratov. Chelčickega
Postila čili Kniha výkladuov spasitedlných na čtenie nedělnie celého roku je
nastajala od leta 1434 do 1441 (izdaja v tisku: 1522, 1532) in sodi med najpo-
membnejša besedila češke reformacije. Označujejo jo doslednost pri pou-
darjanju primarne vloge Svetega pisma, ki naj usmerja življenje kristjana
– slednje je kasnje definiralo tudi češkobratsko cerkev – ter neposreden in
jedrnat slog (Novák [1936–1939] 1995, 61–65).
Povečana dinamika izdajanja postil, pridig, pridižnih zbirk in pri-
dižnih priročnikov sovpada z razvojem pridigarskega urada na Nemškem.
Okoli leta 1500 namreč plačano mesto pridigarja po mestih in trgih ni bilo
več izjema, temveč pravilo, pridige pa so bile integralni del pridižne služ-
be Božje (Predigtgottesdienst), ki je bila vključena v mašno obredje, ali pa so
bile izvedene ob koncu le-te. Tako se je zlagoma oblikoval tudi institucio-
nalni in recepcijski »robni pogoj« za kasnejšo uveljavitev pomembne kom-
ponente »nemške maše« pri Luthru; ta je namreč od leta 1526 v središče sta-
vila ravno pridigo, cerkvena ladja pa se tako pri protestantih iz prostora
mističnega stika med človekom in Bogom v trenutku prejetja svete večerje
vsaj deloma spremeni tudi v predavalnico.
Številna tozadevna pridigarska mesta so zasedali najboljši cerkve-
ni retorji svoje dobe, med njimi sloviti Johann Geiler von Keisersberg
(1445–1510), na istih mestih pa so se kalili tudi kasnejši reformatorji, za-
gotovo Urban Rieger (Urbanus Henricus Rhegius, 1489–1541), Johannes
Oecolampadius (1482–1531) in nenazadnje tudi Ulrich Zwingli (1484–1531).
Bogata pridižna dejavnost redno nameščenih pridigarjev pa sovpada tudi z
87
