Page 85 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 85
prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti ...
meljil predvsem na filologiji in zgodnjih nastavkih biblične tekstne kritike
– oboje je imel namreč za temelj ali alegorične ali anagoške ali mistične in-
terpretacije Svetega pisma – in se tako marsikje že pomikal čez meje ekse-
getske tradicije tedanje Rimske cerkve. Luther je delo Nikolaja iz Lire ce-
nil in ga v svoji Hišni postili tudi eksplicitno navajal, kar je razvidno tudi iz
Trubarjeve prevodne predelave nemškega besedila (Trubar [1595] v Vinkler,
Šetinc in Javornik 2015, 840). Nikolaj iz Lire pa je na Luthra vplival še z ne-
kim spisom, in sicer z delom Pulcherrimae quaestiones Iudaicam perfidiam
in catholicam fide improbantes. Na njegovi podlagi je nemški reformator v
letih pred smrtjo spisal oster antisemitski traktat Von den Juden und ihren
Lügen (1543).15 V njem je strasten, kot je bil, med drugim pozival, da je tre-
ba nejude svariti pred judi, slednjim požgati šole in sinagoge, da se judom
ne sme dovoliti posedovanja hišnih poseseti med kristjani, da je treba rabi-
nom prepovedati pridigati, da se morajo judom odvzeti njihovi verski spi-
si in tako naprej.
V kulturni zgodovini je že od 19. stoletja znana t. i. »pridižna renesan-
sa« na Nemškem v poznem srednjem veku, zlasti pa po napredku tiska od
leta 1460 naprej. Del njenega izplena je bila bogata tiskana knjižna produk-
cija postil, zbirk pridig in perikop s sumaričnimi razlagami in kar osemde-
set odstotkov tovrstne književnosti je bilo že znatno pred dobo reformacije
v vernakularnem nemškem jeziku.16
Tako je bilo leta 1500 v obtoku že vsaj 50.000 izvodov postil nürnber-
škega dominikanskega pridigarja Johanna Herolta (1390–1468)17 (Milway
2000, 131), kar pa ni bilo nič neobičajnega za tisti čas. Med leti 1480 in 1500
je bilo samo v Strassburgu izdanih več kot 100 različnih pridižnih zbirk,
ki so bile natisnjene v nič manj kot 53.000 (!) izvodih (Frymire 2010, 13). –
Približno v istem času je imela npr. velika knjižnica samostana Žiče nekaj
več kot 2000 rokopisnih knjig (Santonino 1991, 87), Vatikanska knjižnica
pa za časa papeža Siksta IV. (1471–1484) in humanista Bartolomea Platine
15 Izvirnik dostopen na Europeani, npr. http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resol-
ver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10992318-9 (digitalni izvod iz Bayerische Staats-
Bibliothek).
16 Glej Milway 2000, 113–42.
17 Heroltova pridižna zbirka Sermones dicipuli de tempore et de sanctis je bila ena naj
pogosteje ponatiskovanih zbirk cerkvenega govorništva v 15. stoletju. Še pred kon-
cem istega stoletja so tiskarji izgotovili nič manj kot 186 ločenih izdaj pridigarje-
vih pridižn ih knjig, in več kot 60 v stoletjih za tem, Heroltova homiletika pa je bila
kurantna roba vse do stoletja luči in razuma (Siggins 2009, 2).
85
meljil predvsem na filologiji in zgodnjih nastavkih biblične tekstne kritike
– oboje je imel namreč za temelj ali alegorične ali anagoške ali mistične in-
terpretacije Svetega pisma – in se tako marsikje že pomikal čez meje ekse-
getske tradicije tedanje Rimske cerkve. Luther je delo Nikolaja iz Lire ce-
nil in ga v svoji Hišni postili tudi eksplicitno navajal, kar je razvidno tudi iz
Trubarjeve prevodne predelave nemškega besedila (Trubar [1595] v Vinkler,
Šetinc in Javornik 2015, 840). Nikolaj iz Lire pa je na Luthra vplival še z ne-
kim spisom, in sicer z delom Pulcherrimae quaestiones Iudaicam perfidiam
in catholicam fide improbantes. Na njegovi podlagi je nemški reformator v
letih pred smrtjo spisal oster antisemitski traktat Von den Juden und ihren
Lügen (1543).15 V njem je strasten, kot je bil, med drugim pozival, da je tre-
ba nejude svariti pred judi, slednjim požgati šole in sinagoge, da se judom
ne sme dovoliti posedovanja hišnih poseseti med kristjani, da je treba rabi-
nom prepovedati pridigati, da se morajo judom odvzeti njihovi verski spi-
si in tako naprej.
V kulturni zgodovini je že od 19. stoletja znana t. i. »pridižna renesan-
sa« na Nemškem v poznem srednjem veku, zlasti pa po napredku tiska od
leta 1460 naprej. Del njenega izplena je bila bogata tiskana knjižna produk-
cija postil, zbirk pridig in perikop s sumaričnimi razlagami in kar osemde-
set odstotkov tovrstne književnosti je bilo že znatno pred dobo reformacije
v vernakularnem nemškem jeziku.16
Tako je bilo leta 1500 v obtoku že vsaj 50.000 izvodov postil nürnber-
škega dominikanskega pridigarja Johanna Herolta (1390–1468)17 (Milway
2000, 131), kar pa ni bilo nič neobičajnega za tisti čas. Med leti 1480 in 1500
je bilo samo v Strassburgu izdanih več kot 100 različnih pridižnih zbirk,
ki so bile natisnjene v nič manj kot 53.000 (!) izvodih (Frymire 2010, 13). –
Približno v istem času je imela npr. velika knjižnica samostana Žiče nekaj
več kot 2000 rokopisnih knjig (Santonino 1991, 87), Vatikanska knjižnica
pa za časa papeža Siksta IV. (1471–1484) in humanista Bartolomea Platine
15 Izvirnik dostopen na Europeani, npr. http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/resol-
ver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10992318-9 (digitalni izvod iz Bayerische Staats-
Bibliothek).
16 Glej Milway 2000, 113–42.
17 Heroltova pridižna zbirka Sermones dicipuli de tempore et de sanctis je bila ena naj
pogosteje ponatiskovanih zbirk cerkvenega govorništva v 15. stoletju. Še pred kon-
cem istega stoletja so tiskarji izgotovili nič manj kot 186 ločenih izdaj pridigarje-
vih pridižn ih knjig, in več kot 60 v stoletjih za tem, Heroltova homiletika pa je bila
kurantna roba vse do stoletja luči in razuma (Siggins 2009, 2).
85
