Page 81 - Vinkler, Jonatan. 2020. Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen evropski kontekst. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 81
prvi veliki pripovedni tekst slovenske književnosti in njegovi konteksti ...
izključni misijonski dominij, ki ga ni bila voljna deliti s predstavniki kon-
kurenčne, čeprav politično neprimerno šibkejše smeri okoli Matije Vlačića
in njegovih sodelavcev in učencev. Ob tem je mogoče pomisliti tudi na skrb
za protestantsko pravovernost, ali vsaj za, kolikor mogoče, složno uradno
veroizpovedovanje, ki je v študentih »ilirske kače«, kot je strastnega, boje-
vitega, dostikrat nespravljivega in prepirljivega Vlačića imenoval Philipp
Melanchthon, morda videla resen topogledni problem. – In grožnjo lute-
ranski verski enotnosti na negotovem misijonskem področju v deželah ka-
toliškega deželnega kneza južno od Alp.
Naj je bilo tako ali drugače, izplen za Kreljeva dela je bila jasen.
Damnatio memoriae.
Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek
1587. sta se s Kranjske v Derendingen odpravila Felicijan Trubar in Jurij
Dalmatin. Nujna misija na Nemškem je bila, da uredita zapuščino po zna-
menitem oporočniku – Primožu Trubarju.
Ta je preminil 28. junija 1586, v miru, brez smrtnega boja, spravljen s
sabo, s tuzemskim življenjem, svetom in ljubim Bogom. Toda pred smrtjo
je v sklopu opravil, ki jih je tedanji čas štel kot neobhodna za dober prehod
v večnost – ars bene moriendi –, poleg odpustitve dolgov dolžnikom (Trost
1588, 124) svoje dediče zavezal k izdaji svojega poslednjega knjižnega dela.
To je bil njegov prevod Luthrove Hišne postile, ki je poleg Dalmatinove
Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj dovršeno delo slovenske pro-
testantske književnosti, do pridižnega Sacrum promptuarium (1691–1707)
Janeza Svetokriškega pa je bilo skoraj celo stoletje tudi največja zbirka pro-
znih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi slovenski veliki pripovedni kor-
pus. Poslednje odstavke v njem je Trubar končeval tik pred smrtjo, 26. ju-
nija 1586 (Andreae 1586, 52), del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno
zapisal (Trubar [1595] v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 27).
V prvi slovensko pisani biografiji je o tem brati naslednje poročilo:
To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero
je tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej
brati inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski
iz nemškiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori
zapisal, kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem več-
nim izveličanju hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večni-
ga lebna govuril. (Trost 1588, 122–23)
81
izključni misijonski dominij, ki ga ni bila voljna deliti s predstavniki kon-
kurenčne, čeprav politično neprimerno šibkejše smeri okoli Matije Vlačića
in njegovih sodelavcev in učencev. Ob tem je mogoče pomisliti tudi na skrb
za protestantsko pravovernost, ali vsaj za, kolikor mogoče, složno uradno
veroizpovedovanje, ki je v študentih »ilirske kače«, kot je strastnega, boje-
vitega, dostikrat nespravljivega in prepirljivega Vlačića imenoval Philipp
Melanchthon, morda videla resen topogledni problem. – In grožnjo lute-
ranski verski enotnosti na negotovem misijonskem področju v deželah ka-
toliškega deželnega kneza južno od Alp.
Naj je bilo tako ali drugače, izplen za Kreljeva dela je bila jasen.
Damnatio memoriae.
Prva velika proza slovenske književnosti in njen nastanek
1587. sta se s Kranjske v Derendingen odpravila Felicijan Trubar in Jurij
Dalmatin. Nujna misija na Nemškem je bila, da uredita zapuščino po zna-
menitem oporočniku – Primožu Trubarju.
Ta je preminil 28. junija 1586, v miru, brez smrtnega boja, spravljen s
sabo, s tuzemskim življenjem, svetom in ljubim Bogom. Toda pred smrtjo
je v sklopu opravil, ki jih je tedanji čas štel kot neobhodna za dober prehod
v večnost – ars bene moriendi –, poleg odpustitve dolgov dolžnikom (Trost
1588, 124) svoje dediče zavezal k izdaji svojega poslednjega knjižnega dela.
To je bil njegov prevod Luthrove Hišne postile, ki je poleg Dalmatinove
Biblije (1584) najobsežnejše in likovno najbolj dovršeno delo slovenske pro-
testantske književnosti, do pridižnega Sacrum promptuarium (1691–1707)
Janeza Svetokriškega pa je bilo skoraj celo stoletje tudi največja zbirka pro-
znih besedil v slovenskem jeziku, torej prvi slovenski veliki pripovedni kor-
pus. Poslednje odstavke v njem je Trubar končeval tik pred smrtjo, 26. ju-
nija 1586 (Andreae 1586, 52), del prevodnega besedila pa je tudi lastnoročno
zapisal (Trubar [1595] v Vinkler, Šetinc in Javornik 2015, 27).
V prvi slovensko pisani biografiji je o tem brati naslednje poročilo:
To nedelo po krejsi si je on te pusledne besede v tej postili, katero
je tolmačoval, kir še neso bile v naš jezik preobrnene, pustil naprej
brati inu bi bil rad teiste tudi tolmačoval, de, kakor bi on slovenski
iz nemškiga govuril, de bi njega šribar, kir je poleg sedil, teiste gori
zapisal, kateru, kadar je en časik sturil, je potle djal: »V tem več-
nim izveličanju hočmo se vkup viditi« inu je le od veselja tiga večni-
ga lebna govuril. (Trost 1588, 122–23)
81
