Page 174 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 174
Vendar internacionalizacije visokega šolstva ne gre enačiti z globaliza-
cijo izobraževalnega procesa, opozarja J. Knight (1997, 6), saj je globalizaci-
ja večplasten proces in ima zato »v različnih državah zaradi značilnosti na-
rodove zgodovine, običajev, kulture in prednostnih ciljev raznolike vplive«
(moj prevod). Prav iz tega razloga Byram (2018) poleg koncepta internaci-
onalizacije uvaja še internacionalizem, torej sklop vzgojnih, pedagoških in
raziskovalnih vrednot, ki naj usmerjajo proces internacionalizacije visoke-
ga šolstva. Po zgledu Hallidaya (1988) Byram med osrednje internacionali-
stične vrednote šteje usmeritev k poglobljenemu razumevanju drugih pre-
ko enakopravnega sodelovanja, ki pri iskanju in doseganju skupnega miru
ter blagostanja sledi demokratičnim procesom in človekovim pravicam.
Vzvod za internacionalizacijo v izobraževalnem kontekstu globali-
zacija namreč pogosto išče predvsem v tržnih vzgibih (Gacel-Avila 2005;
Jiang 2008), zanemarja pa vrednote enakopravnega in neodvisnega sode-
lovanja med narodi, ki gradi na vzajemnem spoštovanju in prepoznava-
nju kulturne raznolikosti kot vzgibu za učenje, kritično razmišljanje, spo-
znavanje drugačnosti in raznolikosti v svojem ter v mednarodnem okolju.
Univerzalnost znanja, ki je osrednja premisa internacionalizacije visoko-
šolskega prostora, se lahko širi le z zavezo mednarodne akademske skup-
nosti za napredek znanosti ob spoštovanju internacionalističnih vrednot,
temeljev demokratičnega humanizma1, in prepoznavanju kulturnih razlik
med posameznimi akademskimi okolji (Rizvi 2017).
Medkulturnost kot ključni element povezovanja visokošolskih usta-
nov predpostavi, da mednarodni sodelavci prepoznajo in upoštevajo raz-
ličnost akademskih tradicij, navad, pristopov v pedagoškem in raziskoval-
nem okolju (Byram 2008, 5). Medkulturna ozaveščenost nam pomaga, da
uvidimo kulturne razlike in podobnosti, razumemo drug drugega in ena-
kopravno poiščemo skupne rešitve problemov ter odgovore na vprašanja.
Medkulturna sporazumevalna zmožnost in večjezičnost sta zato osrednja
cilja visokošolske prenove, saj omogočata študentom in učiteljem, da ena-
kopravno vstopajo v mednarodna sodelovanja, zaznajo vplive moči, jih ob-
vladajo in se uprejo prevladi »zahodnih vrednot«, predlaga E. Jones (2015).
Phillipson (2006) je še jasnejši v svojih stališčih glede internacionaliza-
cije, ki vpeljuje angleščino kot »lingvo franko« v izobraževalnem procesu.
Opozarja namreč, da je večjezičnost družbeni kapital, ki se mu visokošol-
ska sfera ne sme odpovedati, čeprav jezikovnega vidika Bolonjska dekla-
1 Po Kuelhu (2009) je demokratični humanizem jasno ubeseden v Deklaraciji o člove-
kovih pravicah.
550
cijo izobraževalnega procesa, opozarja J. Knight (1997, 6), saj je globalizaci-
ja večplasten proces in ima zato »v različnih državah zaradi značilnosti na-
rodove zgodovine, običajev, kulture in prednostnih ciljev raznolike vplive«
(moj prevod). Prav iz tega razloga Byram (2018) poleg koncepta internaci-
onalizacije uvaja še internacionalizem, torej sklop vzgojnih, pedagoških in
raziskovalnih vrednot, ki naj usmerjajo proces internacionalizacije visoke-
ga šolstva. Po zgledu Hallidaya (1988) Byram med osrednje internacionali-
stične vrednote šteje usmeritev k poglobljenemu razumevanju drugih pre-
ko enakopravnega sodelovanja, ki pri iskanju in doseganju skupnega miru
ter blagostanja sledi demokratičnim procesom in človekovim pravicam.
Vzvod za internacionalizacijo v izobraževalnem kontekstu globali-
zacija namreč pogosto išče predvsem v tržnih vzgibih (Gacel-Avila 2005;
Jiang 2008), zanemarja pa vrednote enakopravnega in neodvisnega sode-
lovanja med narodi, ki gradi na vzajemnem spoštovanju in prepoznava-
nju kulturne raznolikosti kot vzgibu za učenje, kritično razmišljanje, spo-
znavanje drugačnosti in raznolikosti v svojem ter v mednarodnem okolju.
Univerzalnost znanja, ki je osrednja premisa internacionalizacije visoko-
šolskega prostora, se lahko širi le z zavezo mednarodne akademske skup-
nosti za napredek znanosti ob spoštovanju internacionalističnih vrednot,
temeljev demokratičnega humanizma1, in prepoznavanju kulturnih razlik
med posameznimi akademskimi okolji (Rizvi 2017).
Medkulturnost kot ključni element povezovanja visokošolskih usta-
nov predpostavi, da mednarodni sodelavci prepoznajo in upoštevajo raz-
ličnost akademskih tradicij, navad, pristopov v pedagoškem in raziskoval-
nem okolju (Byram 2008, 5). Medkulturna ozaveščenost nam pomaga, da
uvidimo kulturne razlike in podobnosti, razumemo drug drugega in ena-
kopravno poiščemo skupne rešitve problemov ter odgovore na vprašanja.
Medkulturna sporazumevalna zmožnost in večjezičnost sta zato osrednja
cilja visokošolske prenove, saj omogočata študentom in učiteljem, da ena-
kopravno vstopajo v mednarodna sodelovanja, zaznajo vplive moči, jih ob-
vladajo in se uprejo prevladi »zahodnih vrednot«, predlaga E. Jones (2015).
Phillipson (2006) je še jasnejši v svojih stališčih glede internacionaliza-
cije, ki vpeljuje angleščino kot »lingvo franko« v izobraževalnem procesu.
Opozarja namreč, da je večjezičnost družbeni kapital, ki se mu visokošol-
ska sfera ne sme odpovedati, čeprav jezikovnega vidika Bolonjska dekla-
1 Po Kuelhu (2009) je demokratični humanizem jasno ubeseden v Deklaraciji o člove-
kovih pravicah.
550
