Page 236 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 236
Tehnološke intervencije torej ne morejo biti rešitev ali zdravilo za
družbene probleme. To velja tudi za platforme družbenih medijev: druž-
beni mediji kot komunikacijski kanali ne rezultirajo v pozitivne ali nega-
tivne posledice, saj ne gre za avtonomne entitete z vnaprej začrtanim delo-
vanjem. Tehnologije ne vzpostavljajo družb. Nimajo enodimenzionalnega
vpliva. Tehnologije v prvi vrsti odražajo antagonistične ekonomske, poli-
tične in kulturne strukture moči (Fuchs 2015, 21).
Tako tudi ni naključje, da se je internet razvijal v določeno smer. Po 11.
septembru 2001 je politika iskala nove varnostne strategije na podlagi algo-
ritmov. Fetišizem tehnologije se je zato še povečal – torej verjetje, da lahko
kriminal in terorizem nadzorujemo s pomočjo tehnologije, skratka, eno-
stavne rešitve za kompleksne družbene probleme (Fuchs 2015, 18). V spon-
tani govorici obstaja prepričanje, da je tehnologija ključna gonilna sila za
preobražanje družb, in to je – kot rečeno - značilno tudi za razprave o vlo-
gi družbenih medijev. Internet kot računalniško podprto komunikacijsko
omrežje je relativno nov kanal informiranja, komuniciranja in sodelova-
nja. Kot tehnologija je izdatno vključen v sodobno moralno paniko, a ven-
darle na drugačen način kot tradicionalni mediji, ki delujejo kot ideološke
nadzorne inštitucije. Internet in platforme družbenih medijev delujejo kot
arena ideoloških projekcij strahov in upov: nekateri družbene medije vi-
dijo kot prostor, ki ga uporabljajo teroristi in kriminalci (ter da mora biti
zato nadzorovan), nasprotno pa jih drugi vidijo kot nov obet demokratiza-
cije družbe. Obe stališči pripisujeta tehnologiji določeno moč (neodvisno
od družbe), prav tako pa pogosto predpostavljata, da so družbeni fenomeni
(kriminal, nasilje, krize, politične transformacije) spodbujeni/povzročeni
na podlagi tehnologij, posledično pa naj bi jih tudi lahko nadzirali/reguli-
rali s pomočjo tehnologije (Fuchs 2015, 18–21). Gre za tehno deterministič-
ni stališči, saj se družbeni fenomeni zgolj izražajo in povnanjijo v tehnolo-
ško vzpostavljenih okoljih, same tehnologije pa družbenih fenomenov ne
povzročajo ali odpravljajo.
Če moč pripišemo tehnologiji oziroma če jo reduciramo na tehnolo-
ško nadzorljiv pojav, s tem zavračamo interakcijo med tehnologijo in druž-
bo (Fuchs 2015, 20). Pri vsaki novi tehnološki inovaciji in implementaciji
tehnologije v vsakdanje življenje bi se zato morali zavedati, da nam teh-
nologije sicer nudijo določene možnosti, vendar nas ne spreminjajo. Paul
DiMaggio je ta uvid konkretiziral z mislijo, da internet pač ne bo spodbu-
dil apatičnega državljana, da se odpravi na volitve, ateista pa ne bo pripra-
vil k temu, da gre v cerkev (DiMaggio 2014). Analogijo lahko najdemo tudi
612
družbene probleme. To velja tudi za platforme družbenih medijev: druž-
beni mediji kot komunikacijski kanali ne rezultirajo v pozitivne ali nega-
tivne posledice, saj ne gre za avtonomne entitete z vnaprej začrtanim delo-
vanjem. Tehnologije ne vzpostavljajo družb. Nimajo enodimenzionalnega
vpliva. Tehnologije v prvi vrsti odražajo antagonistične ekonomske, poli-
tične in kulturne strukture moči (Fuchs 2015, 21).
Tako tudi ni naključje, da se je internet razvijal v določeno smer. Po 11.
septembru 2001 je politika iskala nove varnostne strategije na podlagi algo-
ritmov. Fetišizem tehnologije se je zato še povečal – torej verjetje, da lahko
kriminal in terorizem nadzorujemo s pomočjo tehnologije, skratka, eno-
stavne rešitve za kompleksne družbene probleme (Fuchs 2015, 18). V spon-
tani govorici obstaja prepričanje, da je tehnologija ključna gonilna sila za
preobražanje družb, in to je – kot rečeno - značilno tudi za razprave o vlo-
gi družbenih medijev. Internet kot računalniško podprto komunikacijsko
omrežje je relativno nov kanal informiranja, komuniciranja in sodelova-
nja. Kot tehnologija je izdatno vključen v sodobno moralno paniko, a ven-
darle na drugačen način kot tradicionalni mediji, ki delujejo kot ideološke
nadzorne inštitucije. Internet in platforme družbenih medijev delujejo kot
arena ideoloških projekcij strahov in upov: nekateri družbene medije vi-
dijo kot prostor, ki ga uporabljajo teroristi in kriminalci (ter da mora biti
zato nadzorovan), nasprotno pa jih drugi vidijo kot nov obet demokratiza-
cije družbe. Obe stališči pripisujeta tehnologiji določeno moč (neodvisno
od družbe), prav tako pa pogosto predpostavljata, da so družbeni fenomeni
(kriminal, nasilje, krize, politične transformacije) spodbujeni/povzročeni
na podlagi tehnologij, posledično pa naj bi jih tudi lahko nadzirali/reguli-
rali s pomočjo tehnologije (Fuchs 2015, 18–21). Gre za tehno deterministič-
ni stališči, saj se družbeni fenomeni zgolj izražajo in povnanjijo v tehnolo-
ško vzpostavljenih okoljih, same tehnologije pa družbenih fenomenov ne
povzročajo ali odpravljajo.
Če moč pripišemo tehnologiji oziroma če jo reduciramo na tehnolo-
ško nadzorljiv pojav, s tem zavračamo interakcijo med tehnologijo in druž-
bo (Fuchs 2015, 20). Pri vsaki novi tehnološki inovaciji in implementaciji
tehnologije v vsakdanje življenje bi se zato morali zavedati, da nam teh-
nologije sicer nudijo določene možnosti, vendar nas ne spreminjajo. Paul
DiMaggio je ta uvid konkretiziral z mislijo, da internet pač ne bo spodbu-
dil apatičnega državljana, da se odpravi na volitve, ateista pa ne bo pripra-
vil k temu, da gre v cerkev (DiMaggio 2014). Analogijo lahko najdemo tudi
612
