Page 255 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 255
poslovni modeli spletnih medijev pod diktatom produktivnosti
Vključenost posameznega medija v ekonomski kontekst ponazorimo s
poslovnimi modeli medijev. Eden najbolj znanih strokovnjakov za ekono-
miko medijev, Robert Picard, pojasnjuje, da poslovni model strokovnjaki
večkrat zamenjujejo za strategijo podjetja, vendar je takšno gledanje preoz-
ko: »Poslovni model vključuje koncepcijo delovanja posla, njegove osnov-
ne temelje ter aktivnosti menjave in finančnih tokov, na podlagi katerih je
lahko uspešen.« (Picard 2011, 33) Nadaljuje, da je poslovni model arhitektu-
ra produkta, storitev in informacijskih tokov in vsebuje analizo virov pro-
dukcije in tehnologije vsebin, prav tako pa naslovi način pokrivanja stro-
škov delovanja celotnega medija. S tega vidika vključuje analizo segmenta
trga, v katerem podjetje posluje, kar vključuje tudi odnose z vsemi deležni-
ki podjetja. V jeziku politične ekonomije bi to pomenilo analizo procesov
in odnosov, ki povezujejo kapital in delo, torej celotni založeni kapital – se-
veda ob odsotnosti družbenih učinkov, torej ekonomskih eksternalij.
Ekonomija je veda o količinah redkih dobrin, kjer se kritična poli-
tična ekonomija usmerja v količino menjalne vrednosti, definirano skozi
delovno teorijo vrednosti, in s tega vidika naslovi tudi družbene učinke
organizacije preživetja in ustvarjanja bogastva, ekonomika pa od margi-
nalističnega preporoda ekonomije ob koncu 19. stoletja večinoma poudar-
ja subjektivno vrednost dobrin. V idejnem soočenju procesov plemenitenja
kapitala v industriji novic ter na drugi strani procesov ustvarjanja vrednos-
ti za širok spekter deležnikov, ki med drugim obsegajo lastnike (investitor-
je), oglaševalce, novinarje, občinstva in družbo kot celoto, kot jih našteva
Picard (2010, 56–61), se torej sooča analiza menjalne vrednosti kot postva-
relega dela in menjalne vrednosti, kot jo določa trg. Prvi pristop pozornost
usmeri v družbene in ekonomske odnose produkcije, ki jih ekonomika po-
skuša opisati z vidika dobičkonosnosti, kot jo zasleduje posamezni izdaja-
telj. Zato poslovni model lahko ilustrira povezovanja kapitala in dela (brez
kritične ocenitve ekonomskih eksternalij) ter je na drugi strani shematičen
prikaz relativno objektivnega podjetniškega okolja z vidika posameznega
medija, v katerem morajo mediji preživeti. Analiza spletnih medijev zaje-
ma uvedbo tehnologije (kapital) v delovno okolje (delo) skozi procese pove-
zovanja obeh faktorjev produkcije (sil produkcije). Povedano drugače, eko-
nomika določi tvegane točke preživetja medijev v poslovnem okolju, ki jih
politična ekonomija kritično analizira z vidika izkoriščanja dela in odgo-
vornosti medijev do njihove vloge v demokratičnih procesih.
Za lažjo analizo je poslovne modele medijev mogoče razdeliti glede na
to, kaj oziroma kdo prinaša prihodke. Picard našteje štiri osnovne, ideal-
631
Vključenost posameznega medija v ekonomski kontekst ponazorimo s
poslovnimi modeli medijev. Eden najbolj znanih strokovnjakov za ekono-
miko medijev, Robert Picard, pojasnjuje, da poslovni model strokovnjaki
večkrat zamenjujejo za strategijo podjetja, vendar je takšno gledanje preoz-
ko: »Poslovni model vključuje koncepcijo delovanja posla, njegove osnov-
ne temelje ter aktivnosti menjave in finančnih tokov, na podlagi katerih je
lahko uspešen.« (Picard 2011, 33) Nadaljuje, da je poslovni model arhitektu-
ra produkta, storitev in informacijskih tokov in vsebuje analizo virov pro-
dukcije in tehnologije vsebin, prav tako pa naslovi način pokrivanja stro-
škov delovanja celotnega medija. S tega vidika vključuje analizo segmenta
trga, v katerem podjetje posluje, kar vključuje tudi odnose z vsemi deležni-
ki podjetja. V jeziku politične ekonomije bi to pomenilo analizo procesov
in odnosov, ki povezujejo kapital in delo, torej celotni založeni kapital – se-
veda ob odsotnosti družbenih učinkov, torej ekonomskih eksternalij.
Ekonomija je veda o količinah redkih dobrin, kjer se kritična poli-
tična ekonomija usmerja v količino menjalne vrednosti, definirano skozi
delovno teorijo vrednosti, in s tega vidika naslovi tudi družbene učinke
organizacije preživetja in ustvarjanja bogastva, ekonomika pa od margi-
nalističnega preporoda ekonomije ob koncu 19. stoletja večinoma poudar-
ja subjektivno vrednost dobrin. V idejnem soočenju procesov plemenitenja
kapitala v industriji novic ter na drugi strani procesov ustvarjanja vrednos-
ti za širok spekter deležnikov, ki med drugim obsegajo lastnike (investitor-
je), oglaševalce, novinarje, občinstva in družbo kot celoto, kot jih našteva
Picard (2010, 56–61), se torej sooča analiza menjalne vrednosti kot postva-
relega dela in menjalne vrednosti, kot jo določa trg. Prvi pristop pozornost
usmeri v družbene in ekonomske odnose produkcije, ki jih ekonomika po-
skuša opisati z vidika dobičkonosnosti, kot jo zasleduje posamezni izdaja-
telj. Zato poslovni model lahko ilustrira povezovanja kapitala in dela (brez
kritične ocenitve ekonomskih eksternalij) ter je na drugi strani shematičen
prikaz relativno objektivnega podjetniškega okolja z vidika posameznega
medija, v katerem morajo mediji preživeti. Analiza spletnih medijev zaje-
ma uvedbo tehnologije (kapital) v delovno okolje (delo) skozi procese pove-
zovanja obeh faktorjev produkcije (sil produkcije). Povedano drugače, eko-
nomika določi tvegane točke preživetja medijev v poslovnem okolju, ki jih
politična ekonomija kritično analizira z vidika izkoriščanja dela in odgo-
vornosti medijev do njihove vloge v demokratičnih procesih.
Za lažjo analizo je poslovne modele medijev mogoče razdeliti glede na
to, kaj oziroma kdo prinaša prihodke. Picard našteje štiri osnovne, ideal-
631
