Page 269 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 269
konec medijskih tovar n
niso več mogoče, diplomacija pa je nepotrebna. Notranja politika?
Lepo te prosim. V Franciji danes ni več strank. Rojalisti so v trgovi-
ni, republikanci pa v industriji. Mogoče še obstaja kakšna obskur-
na stranka, ki še zmeraj tiska svoj časopis, da lahko objavlja svo-
ja obskurna mnenja. Vlada opravlja svoje zadeve kot dober trgovec
in plačuje svoje dividende pravočasno. /…/ Resnično verjameš, da
beseda kandidat izhaja iz besede candid? Soočeni s takšnim sta-
njem stvari, zakaj sploh potrebujemo novinarstvo? Zaradi ničesar!
(Verne 1997, 166–67)
V družbi, ki jo upravljata inženirska in podjetniška pamet, je začela
zelo kmalu izumirati politika. Izginjanje politike ni prizadelo samo politi-
kov, ampak tudi časopise, ki so vso svojo zgodovino služili meščanstvu, ki
je politike volilo in o njej debatiralo. Ker politika ni več nikogar zanima-
la, so novinarji ostali brez najpomembnejše vsebine in časopisi so se skrči-
li najmanj za polovico. Časopisi so poskušali manjkajoči prostor napolni-
ti z drugimi vsebinami in najti nove bralce, ki bi jih zanimalo poglobljeno
in kritično pisanje o družbi, a jih je prizadela nova nadloga. Politiki in go-
spodarski vplivneži so bili siti nenehne novinarske pristranskosti, zato so
v imenu uravnoteženosti in zaščite državljanskih pravic zahtevali, da mora
vsak časopis po vsaki kritiki omogočiti tudi objavo popravka ali naspro-
tnega mnenja. Uredniki so se takoj po sprejemu novega zakona znašli v
hudi zadregi, saj so morali po vsakem kritičnem zapisu objaviti na dese-
tine popravkov. Časopisi, ki so vztrajali pri kritičnem pisanju, so postaja-
li vse debelejši in komaj berljivi, zato so kmalu propadli. Njihova usoda je
prestrašila druge časopisne lastnike, ki so od urednikov zahtevali samo ob-
jave člankov, na katere se nihče ne bo mogel pritožiti. A takšnih časopisov
ni nihče več bral.
Družbenim spremembam so se pridružile tudi tehnološke. Včasih
je veljalo, da je bralcev precej več kot piscev. Knjige so pisali in izdajali
redki, prav tako časopise, saj je bila cena tiska in distribucije previsoka.
Tehnološka revolucija pa je izjemno pocenila tisk in distribucijo, zato je
lahko svoje misli nenadoma objavljal kdor koli. Sprememba se je sprva zde-
la pozitivna, saj je tehnologija odpravila vse ovire, ki so ljudi odvračale od
pisanja in demokratizirala nekoč elitno dejavnost. Vendar navdušenje ni
dolgo rajalo. Kritik in kritikov že zdavnaj ni bilo več – zaradi strahu pred
popravki in tožbami −, zato neštetih novih objav ni nihče razvrščal ali vre-
dnotil. Novi avtorji so večinoma pisali samim sebi ali ozkemu krogu enako
645
niso več mogoče, diplomacija pa je nepotrebna. Notranja politika?
Lepo te prosim. V Franciji danes ni več strank. Rojalisti so v trgovi-
ni, republikanci pa v industriji. Mogoče še obstaja kakšna obskur-
na stranka, ki še zmeraj tiska svoj časopis, da lahko objavlja svo-
ja obskurna mnenja. Vlada opravlja svoje zadeve kot dober trgovec
in plačuje svoje dividende pravočasno. /…/ Resnično verjameš, da
beseda kandidat izhaja iz besede candid? Soočeni s takšnim sta-
njem stvari, zakaj sploh potrebujemo novinarstvo? Zaradi ničesar!
(Verne 1997, 166–67)
V družbi, ki jo upravljata inženirska in podjetniška pamet, je začela
zelo kmalu izumirati politika. Izginjanje politike ni prizadelo samo politi-
kov, ampak tudi časopise, ki so vso svojo zgodovino služili meščanstvu, ki
je politike volilo in o njej debatiralo. Ker politika ni več nikogar zanima-
la, so novinarji ostali brez najpomembnejše vsebine in časopisi so se skrči-
li najmanj za polovico. Časopisi so poskušali manjkajoči prostor napolni-
ti z drugimi vsebinami in najti nove bralce, ki bi jih zanimalo poglobljeno
in kritično pisanje o družbi, a jih je prizadela nova nadloga. Politiki in go-
spodarski vplivneži so bili siti nenehne novinarske pristranskosti, zato so
v imenu uravnoteženosti in zaščite državljanskih pravic zahtevali, da mora
vsak časopis po vsaki kritiki omogočiti tudi objavo popravka ali naspro-
tnega mnenja. Uredniki so se takoj po sprejemu novega zakona znašli v
hudi zadregi, saj so morali po vsakem kritičnem zapisu objaviti na dese-
tine popravkov. Časopisi, ki so vztrajali pri kritičnem pisanju, so postaja-
li vse debelejši in komaj berljivi, zato so kmalu propadli. Njihova usoda je
prestrašila druge časopisne lastnike, ki so od urednikov zahtevali samo ob-
jave člankov, na katere se nihče ne bo mogel pritožiti. A takšnih časopisov
ni nihče več bral.
Družbenim spremembam so se pridružile tudi tehnološke. Včasih
je veljalo, da je bralcev precej več kot piscev. Knjige so pisali in izdajali
redki, prav tako časopise, saj je bila cena tiska in distribucije previsoka.
Tehnološka revolucija pa je izjemno pocenila tisk in distribucijo, zato je
lahko svoje misli nenadoma objavljal kdor koli. Sprememba se je sprva zde-
la pozitivna, saj je tehnologija odpravila vse ovire, ki so ljudi odvračale od
pisanja in demokratizirala nekoč elitno dejavnost. Vendar navdušenje ni
dolgo rajalo. Kritik in kritikov že zdavnaj ni bilo več – zaradi strahu pred
popravki in tožbami −, zato neštetih novih objav ni nihče razvrščal ali vre-
dnotil. Novi avtorji so večinoma pisali samim sebi ali ozkemu krogu enako
645
