Page 271 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 271
konec medijskih tovar n
se na to, ali so ljudje sposobni razumeti, kaj in zakaj učijo stroje. Pred tem
pa moramo razgaliti nekaj mitov, na katerih temeljita medijska industrija
in novinarstvo.
2. Kratka zgodovinska motnja
Tom Standage je v knjigi Writing on The Wall (2013) o prvih dveh tisočletjih
družabnih medijev zapisal, da je bila medijska industrija, kakršna se je uve-
ljavila in prevladala v dvajsetem stoletju, morda le kratka zgodovinska mot-
nja. Mediji so po njegovem mnenju vedno bili predvsem družabni.
V izkopaninah mesta Pompeji, ki ga je po izbruhu vulkanskega Vezuva
prekril pepel, so na zidovih našli številne zapise, ki zelo spominjajo na da-
našnje dopisovanje na elektronskih »zidovih« Facebooka. V času reforma-
cije so imeli teološki in politični spisi Martina Luthra podoben »viralni«
učinek kot današnje udarne novice na družabnih omrežjih. Za svobodo go-
vora so se v 18. stoletju borili pamfletisti in mali založniki, po katerih se da-
nes zgledujejo politični blogerji, gverilski spletni založniki in pisci anoni-
mnih komentarjev. Medijskih podjetij, takšnih, kot jih poznamo danes, ni
poznala niti zgodnja meščanska javnost, saj so časopise izdajali kvečjemu
vladarji, premožni zasebniki ali politične stranke. Zato je bil tedanji medij-
ski prostor zelo podoben današnjim družbenim omrežjem, kjer so bili av-
torji večinoma tudi (samo)založniki in je vsak nagovarjal skupine enako
mislečih posameznikov. Kdaj in zakaj je prišlo do sprememb?
Konec 19. stoletja se je začela medijska panoga radikalno spreminjati.
Parni tiskarski stroj je omogočal izdelavo več deset tisoč izvodov časopisa
v eni noči – desetkrat več kot so zmogli izurjeni tiskarski mojstri na roč-
nih tiskarskih prešah. Prve tiskovne agencije so izdajateljem priskrbele več
nacionalnih in mednarodnih novic kot so jih lahko natisnili, zato niso več
potrebovali pisem bralcev in pamfletistov, če so hoteli zapolniti časopisni
prostor. Celulozni papir je bil vse cenejši, razvoj poštnega omrežja in žele-
znice je olajšal dostavo časopisa. Država je s številnimi finančnimi ukrepi,
predvsem s subvencioniranjem poštnih storitev, pomagala razširjati časo-
pisno občinstvo. Obvezno šolstvo je skoraj izkoreninilo nepismenost, vse
več meščanskih poklicev je pri delu in družabnem življenju potrebovalo
informacije, ki so jih prinašali časopisi. Ti so bili za bralce vse cenejši, saj
so velike naklade prinesle nov poslovni model. Izdajatelji so ugotovili, da
so njihovi časopisi zelo zanimivi za trgovska in storitvena podjetja, ki so v
bralcih prepoznala morebitne potrošnike. Lastniki trgovin, gostiln in po-
647
se na to, ali so ljudje sposobni razumeti, kaj in zakaj učijo stroje. Pred tem
pa moramo razgaliti nekaj mitov, na katerih temeljita medijska industrija
in novinarstvo.
2. Kratka zgodovinska motnja
Tom Standage je v knjigi Writing on The Wall (2013) o prvih dveh tisočletjih
družabnih medijev zapisal, da je bila medijska industrija, kakršna se je uve-
ljavila in prevladala v dvajsetem stoletju, morda le kratka zgodovinska mot-
nja. Mediji so po njegovem mnenju vedno bili predvsem družabni.
V izkopaninah mesta Pompeji, ki ga je po izbruhu vulkanskega Vezuva
prekril pepel, so na zidovih našli številne zapise, ki zelo spominjajo na da-
našnje dopisovanje na elektronskih »zidovih« Facebooka. V času reforma-
cije so imeli teološki in politični spisi Martina Luthra podoben »viralni«
učinek kot današnje udarne novice na družabnih omrežjih. Za svobodo go-
vora so se v 18. stoletju borili pamfletisti in mali založniki, po katerih se da-
nes zgledujejo politični blogerji, gverilski spletni založniki in pisci anoni-
mnih komentarjev. Medijskih podjetij, takšnih, kot jih poznamo danes, ni
poznala niti zgodnja meščanska javnost, saj so časopise izdajali kvečjemu
vladarji, premožni zasebniki ali politične stranke. Zato je bil tedanji medij-
ski prostor zelo podoben današnjim družbenim omrežjem, kjer so bili av-
torji večinoma tudi (samo)založniki in je vsak nagovarjal skupine enako
mislečih posameznikov. Kdaj in zakaj je prišlo do sprememb?
Konec 19. stoletja se je začela medijska panoga radikalno spreminjati.
Parni tiskarski stroj je omogočal izdelavo več deset tisoč izvodov časopisa
v eni noči – desetkrat več kot so zmogli izurjeni tiskarski mojstri na roč-
nih tiskarskih prešah. Prve tiskovne agencije so izdajateljem priskrbele več
nacionalnih in mednarodnih novic kot so jih lahko natisnili, zato niso več
potrebovali pisem bralcev in pamfletistov, če so hoteli zapolniti časopisni
prostor. Celulozni papir je bil vse cenejši, razvoj poštnega omrežja in žele-
znice je olajšal dostavo časopisa. Država je s številnimi finančnimi ukrepi,
predvsem s subvencioniranjem poštnih storitev, pomagala razširjati časo-
pisno občinstvo. Obvezno šolstvo je skoraj izkoreninilo nepismenost, vse
več meščanskih poklicev je pri delu in družabnem življenju potrebovalo
informacije, ki so jih prinašali časopisi. Ti so bili za bralce vse cenejši, saj
so velike naklade prinesle nov poslovni model. Izdajatelji so ugotovili, da
so njihovi časopisi zelo zanimivi za trgovska in storitvena podjetja, ki so v
bralcih prepoznala morebitne potrošnike. Lastniki trgovin, gostiln in po-
647
