Page 272 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 272
mikro in makro: pr istopi in pr ispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici up fhš
nudniki storitev so bili pripravljeni plačati za časopisne oglase, ki so pome-
nili vse večji delež prihodka in omogočili nižanje cene izvoda v kolportaži.
Agresivna tekma med založniki je prinesla prve „časopise za peni“
(penny papers), pri katerih so velik del proizvodnih stroškov subvencio-
nirali oglaševalci. Časopisi so bili vse bolj dostopni, vendar je bil vstop na
časopisni trg zaradi novega poslovnega modela za založnike veliko draž-
ji. Začetna naložba v sodobne tiskarske stroje in distribucijo je bila viso-
ka. Veliko manjših izdajateljev je propadlo ali so jih pokupil prvi „časopisni
baroni“. Vse višji so bili tudi stroški dela, saj so časopisi potrebovali izur-
jene pisne obrtnike, ki so znali v predpisanem času priskrbeti in napisati
standardizirana besedila. Nova oblika novičarske proizvodnje je potrebo-
vala nov poklic – novinarja – ki je bil uslužbenec v časopisnem podjetju in
je moral pri pisanju spoštovati nekatera pravila, ki še danes veljajo za temelj
novinarskega profesionalizma. Za varovanje svojih monopolov so ti isti la-
stniki začeli promovirati novo obliko žurnalizma, neodvisnega od politike,
nevtralnega v svojih (političnih) stališčih, odgovornega samo za podajanje
dejstev na temelju katerih si bodo bralci sami oblikovali mnenja. Kontekst
dogodkov je tako izginil iz novinarskega poročanja. Umik domnevne kont-
roverznosti pri izbiri dogodkov, da bi se vzdrževala (navidezna) nevtralnost
je pomenilo samo to, da se je poročanje o političnih dogodkih zreduciralo
predvsem na to kaj tisti, ki imajo moč (uradni viri) govorijo. Ta pristop pa
je ustvaril iluzijo o profesionalni nepristranskosti. Obenem pa je imel zelo
otipljive poslovne posledice s tem, da je novinarstvo naredil cenejše – na-
mesto iskanja zgodb je bilo dovolj poslati novinarje blizu tistim, ki odločajo
in omogočiti močnim neposreden dostop do medijev. Navidezna nevtral-
nost pa je samo zrcalna slika tistega kar se je dogajalo v osrčju ekonomske
politike. Domnevni nevtralnosti trga in nevpletenosti države v regulacijo
ekonomskih odnosov je sledila domnevna nevtralnost tržno naravnanih
medijev, odvisnih izključno od oglaševanja (in daleč stran od političnega
vpliva) in pozornosti bralcev. Obsesija novinarjev, da je mogoče to »igro«
igrati vmes, v centru, med strankarskimi interesi, in se izogniti kritikam
favoriziranja določene strani, je pripeljala do tega, kar Paul Krugman ime-
nuje »kult ravnovesja« (Krugman 2011). Namesto politične analize obsto-
ječih dogodkov so novinarji pristali na pot sledenja dejstev (ki so daleč od
tega, da bi bila ideološko nevtralna). To pomeni, da so vse stranke, vpletene
v posamezne dogodke, »na enak način v krivu in v pravu, ne glede na to, o
čem govorijo«. Krugman, z veliko dozo ironije, to pozicijo opisuje na nas-
lednji način: če ena stran trdi, da je zemlja ravna plošča, se bo profesional-
648
nudniki storitev so bili pripravljeni plačati za časopisne oglase, ki so pome-
nili vse večji delež prihodka in omogočili nižanje cene izvoda v kolportaži.
Agresivna tekma med založniki je prinesla prve „časopise za peni“
(penny papers), pri katerih so velik del proizvodnih stroškov subvencio-
nirali oglaševalci. Časopisi so bili vse bolj dostopni, vendar je bil vstop na
časopisni trg zaradi novega poslovnega modela za založnike veliko draž-
ji. Začetna naložba v sodobne tiskarske stroje in distribucijo je bila viso-
ka. Veliko manjših izdajateljev je propadlo ali so jih pokupil prvi „časopisni
baroni“. Vse višji so bili tudi stroški dela, saj so časopisi potrebovali izur-
jene pisne obrtnike, ki so znali v predpisanem času priskrbeti in napisati
standardizirana besedila. Nova oblika novičarske proizvodnje je potrebo-
vala nov poklic – novinarja – ki je bil uslužbenec v časopisnem podjetju in
je moral pri pisanju spoštovati nekatera pravila, ki še danes veljajo za temelj
novinarskega profesionalizma. Za varovanje svojih monopolov so ti isti la-
stniki začeli promovirati novo obliko žurnalizma, neodvisnega od politike,
nevtralnega v svojih (političnih) stališčih, odgovornega samo za podajanje
dejstev na temelju katerih si bodo bralci sami oblikovali mnenja. Kontekst
dogodkov je tako izginil iz novinarskega poročanja. Umik domnevne kont-
roverznosti pri izbiri dogodkov, da bi se vzdrževala (navidezna) nevtralnost
je pomenilo samo to, da se je poročanje o političnih dogodkih zreduciralo
predvsem na to kaj tisti, ki imajo moč (uradni viri) govorijo. Ta pristop pa
je ustvaril iluzijo o profesionalni nepristranskosti. Obenem pa je imel zelo
otipljive poslovne posledice s tem, da je novinarstvo naredil cenejše – na-
mesto iskanja zgodb je bilo dovolj poslati novinarje blizu tistim, ki odločajo
in omogočiti močnim neposreden dostop do medijev. Navidezna nevtral-
nost pa je samo zrcalna slika tistega kar se je dogajalo v osrčju ekonomske
politike. Domnevni nevtralnosti trga in nevpletenosti države v regulacijo
ekonomskih odnosov je sledila domnevna nevtralnost tržno naravnanih
medijev, odvisnih izključno od oglaševanja (in daleč stran od političnega
vpliva) in pozornosti bralcev. Obsesija novinarjev, da je mogoče to »igro«
igrati vmes, v centru, med strankarskimi interesi, in se izogniti kritikam
favoriziranja določene strani, je pripeljala do tega, kar Paul Krugman ime-
nuje »kult ravnovesja« (Krugman 2011). Namesto politične analize obsto-
ječih dogodkov so novinarji pristali na pot sledenja dejstev (ki so daleč od
tega, da bi bila ideološko nevtralna). To pomeni, da so vse stranke, vpletene
v posamezne dogodke, »na enak način v krivu in v pravu, ne glede na to, o
čem govorijo«. Krugman, z veliko dozo ironije, to pozicijo opisuje na nas-
lednji način: če ena stran trdi, da je zemlja ravna plošča, se bo profesional-
648
