Page 273 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 273
konec medijskih tovar n
no nevtralni novinarski zapis o tem glasil: »Stranke imajo različna stališča
o tem, kakšna je oblika zemlje.« Zadeva pa ni niti malo zabavna. Namreč,
kult ravnovesja ima za novinarstvo in javno razpravo uničujoče posledice.
V javni prostor pripušča glasove tistih, ki onesnažujejo javno razpravo, in
pri tem niso deležni nobene kritike. Kritike pa ni, ker se mediji bojijo, da
bi bili obtoženi pristranskosti in neprofesionalnosti. In ko se celotna poli-
tična kultura vse bolj premika v center, se s njo premika tudi novinarstvo.
V centru pa se ni možno spraševati o naravi samega sistema. Kot omenja
Bennett (2007), to, kar je skrito za novinarskim profesionalizmom, ni nič
drugega kot status quo.
Uravnoteženost pa ni bila pomembna samo zaradi verodostojnosti in
novinarske zavezanosti resnici, temveč zaradi odvisnosti od oglaševalcev,
ko so hoteli nagovarjati čim več potencialnih bralcev. Preveč ostra ideolo-
ška, politična, verska ali osebna stališča niso bila sprejemljiva, ker so odvra-
čala del občinstva in zmanjševala prihodke. Zato je v nekaj desetletjih pro-
padel velik del strankarskega in delavskega tiska z veliko naklado, saj ni bil
zanimiv za oglaševalce. Množični mediji so postali standardizirani izdel-
ki, ki jih je bilo mogoče natisniti v milijonski nakladi. Časopisni formati,
oblike oglasov, novinarski žanri in velikost papirja so bili podrejeni zahte-
vam množične industrijske proizvodnje in vsak bralec je kupil popolnoma
enako kopijo. Časopisi so bili organizirani po zgledu tovarn, kjer je vsak
korak v delovnem procesu opravil drug specialist. Uredniki so odločali o
vsebini, novinarji so pisali članke, redaktorji so jih opremljali z naslovi in
mednaslovi, lektorji pregledovali jezik, oblikovalci postavili na stran, ti-
skarji natisnili, kurirji in prodajalci so izdelek prodali ali dostavili naroč-
niku. Ves proces je bil natančno usklajen, saj so morali delavci upoštevati
roke za oddajo člankov in pripravo oglasov, če so hoteli do večera ujeti ti-
skarno. Zaradi vse večje kompleksnosti dela in velikosti časopisnih tovarn
so na trgu ostali samo največji izdajatelji. Koncentracija lastništva na me-
dijskem trgu je bila zelo visoka, medijski lastniki pa so zaradi tržne moči in
optimizacije delovnih procesov močno povečali prihodke. Medijska indu-
strija zato ni bila več samo politično in kulturno vplivna, temveč je posta-
la tudi kapitalsko močna.
Novinarji in uredniki so sprva dobro sprejeli nov medijski model, saj
je oglaševalski denar močno okrepil časopisne redakcije. Sedemdeseta leta
prejšnjega stoletja veljajo za nekakšno zlato dobo novinarstva. Uredniki so
imeli veliko avtonomije, ker lastniki niso očitno ali pogosto posegali v vse-
bino svojih medijev. Časopisi so odpirali dopisništva po vsem svetu, naro-
649
no nevtralni novinarski zapis o tem glasil: »Stranke imajo različna stališča
o tem, kakšna je oblika zemlje.« Zadeva pa ni niti malo zabavna. Namreč,
kult ravnovesja ima za novinarstvo in javno razpravo uničujoče posledice.
V javni prostor pripušča glasove tistih, ki onesnažujejo javno razpravo, in
pri tem niso deležni nobene kritike. Kritike pa ni, ker se mediji bojijo, da
bi bili obtoženi pristranskosti in neprofesionalnosti. In ko se celotna poli-
tična kultura vse bolj premika v center, se s njo premika tudi novinarstvo.
V centru pa se ni možno spraševati o naravi samega sistema. Kot omenja
Bennett (2007), to, kar je skrito za novinarskim profesionalizmom, ni nič
drugega kot status quo.
Uravnoteženost pa ni bila pomembna samo zaradi verodostojnosti in
novinarske zavezanosti resnici, temveč zaradi odvisnosti od oglaševalcev,
ko so hoteli nagovarjati čim več potencialnih bralcev. Preveč ostra ideolo-
ška, politična, verska ali osebna stališča niso bila sprejemljiva, ker so odvra-
čala del občinstva in zmanjševala prihodke. Zato je v nekaj desetletjih pro-
padel velik del strankarskega in delavskega tiska z veliko naklado, saj ni bil
zanimiv za oglaševalce. Množični mediji so postali standardizirani izdel-
ki, ki jih je bilo mogoče natisniti v milijonski nakladi. Časopisni formati,
oblike oglasov, novinarski žanri in velikost papirja so bili podrejeni zahte-
vam množične industrijske proizvodnje in vsak bralec je kupil popolnoma
enako kopijo. Časopisi so bili organizirani po zgledu tovarn, kjer je vsak
korak v delovnem procesu opravil drug specialist. Uredniki so odločali o
vsebini, novinarji so pisali članke, redaktorji so jih opremljali z naslovi in
mednaslovi, lektorji pregledovali jezik, oblikovalci postavili na stran, ti-
skarji natisnili, kurirji in prodajalci so izdelek prodali ali dostavili naroč-
niku. Ves proces je bil natančno usklajen, saj so morali delavci upoštevati
roke za oddajo člankov in pripravo oglasov, če so hoteli do večera ujeti ti-
skarno. Zaradi vse večje kompleksnosti dela in velikosti časopisnih tovarn
so na trgu ostali samo največji izdajatelji. Koncentracija lastništva na me-
dijskem trgu je bila zelo visoka, medijski lastniki pa so zaradi tržne moči in
optimizacije delovnih procesov močno povečali prihodke. Medijska indu-
strija zato ni bila več samo politično in kulturno vplivna, temveč je posta-
la tudi kapitalsko močna.
Novinarji in uredniki so sprva dobro sprejeli nov medijski model, saj
je oglaševalski denar močno okrepil časopisne redakcije. Sedemdeseta leta
prejšnjega stoletja veljajo za nekakšno zlato dobo novinarstva. Uredniki so
imeli veliko avtonomije, ker lastniki niso očitno ali pogosto posegali v vse-
bino svojih medijev. Časopisi so odpirali dopisništva po vsem svetu, naro-
649
