Page 270 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 270
lečih, zato si niso ustvarili širšega občinstva. Število piscev je preraslo
število bralcev in založniška dejavnost je postala nesmiselna.
Razumljivo je, zakaj se založnikom v času, ko je Verne napisal knji-
go, njena vsebina zdela tako nezaslišana in verjetno nemogoča. Lahko so
sprejeli, da človek prepotuje svet v 80 dneh ali pa se spusti 20 milj pod
morsko gladino. Da bi pa živeli v svetu, kjer človeške zadeve vodijo ljudje
brez humanističnih znanj (misleči stroji), je bilo očitno preveč tudi za lju-
bitelje znanstvene fantastike. Čeprav marsikoga zavede prehitro sklepanje
o tem, kako je Verne imel prav, je ta »prav« potrebno nekoliko bolj razloži-
ti. Knjiga je nastala v času skorajda brezmejnega zaupanja v razsodnost in
razumskost človekovega delovanja. Nastala je tudi v času, ko sta ustvarja-
nje medijev in novinarstvo vse bolj postajala posel. In pri poslu sta bila se-
veda ključna trgovanje z vplivom in služenje denarja. To pa v Vernovem
času ni bilo nekaj novega, še manj pa nekaj nezaslišanega. Medijska indu-
strija je od samega začetka delovala po principu tovarne, v kateri potekajo
standardizirani procesu ustvarjanja izdelkov. In prav na tej točki je potreb-
no Vernove napovedi misliti nekoliko drugače. Kriza, ki je zajela medijsko
industrijo konec 20. stoletja, je pokazala vse pomanjkljivosti ekonomske-
ga sistema, znotraj katerega je delovala medijska industrija. Odzivi na to
krizo pa so bili povsem napačni. Ideja, da je možno sistem popraviti in de-
mokratizirati s strukturnimi popravki, se je ob sprejemanju vsakega nove-
ga ukrepa pokazala za neučinkovito. Ker ni bilo sposobnosti, moči in že-
lje, da bi se na krizo gledalo na sistemski ravni (sistem je tisti, ki proizvaja
posledice), so bili ukrepi usmerjeni v blaženje najbolj neugodnih posledic.
Izguba oglaševalska denarja, ki je bil stoletja temelj novinarskega posla, po-
jav novih komunikacijskih platform, ki so vse bolj koketirale s proizvaja-
njem medijskih vsebin, spremenjene medijske navade ljudi, ki so uničile
tradicionalne koncepte občinstva, in na koncu navdušenje nad avtomati-
zacijo pri proizvajanju vsebin kažejo na to, da je bila industrija, ki bi mora-
la misliti, kaj se dogaja v svetu, najbolj neobveščena, nevešča in nesposob-
na, da se sooči s spremembami na področju komuniciranja. Ideja, da bodo
pametni stroji novinarje osvobodili zamudnega dela pri produkciji stan-
dardiziranih novic in jih spremenili v nekakšne kuratorje ali izbiralce pre-
verjenih informacij, je samo še ena v nizu zmot, s pomočjo katere medijska
industrija ne vidi banalnega dejstva: stoletja vztrajanja na tem, da se novi-
narstvo spremeni v tovarno za produkcijo novic, bodo na koncu pripelja-
la do tega, da bodo ta opravila namesto ljudi (novinarjev) opravljali stro-
ji. Pustimo ob strani tezo, da stroje ustvarjajo in učijo ljudi. Osredotočimo
646
število bralcev in založniška dejavnost je postala nesmiselna.
Razumljivo je, zakaj se založnikom v času, ko je Verne napisal knji-
go, njena vsebina zdela tako nezaslišana in verjetno nemogoča. Lahko so
sprejeli, da človek prepotuje svet v 80 dneh ali pa se spusti 20 milj pod
morsko gladino. Da bi pa živeli v svetu, kjer človeške zadeve vodijo ljudje
brez humanističnih znanj (misleči stroji), je bilo očitno preveč tudi za lju-
bitelje znanstvene fantastike. Čeprav marsikoga zavede prehitro sklepanje
o tem, kako je Verne imel prav, je ta »prav« potrebno nekoliko bolj razloži-
ti. Knjiga je nastala v času skorajda brezmejnega zaupanja v razsodnost in
razumskost človekovega delovanja. Nastala je tudi v času, ko sta ustvarja-
nje medijev in novinarstvo vse bolj postajala posel. In pri poslu sta bila se-
veda ključna trgovanje z vplivom in služenje denarja. To pa v Vernovem
času ni bilo nekaj novega, še manj pa nekaj nezaslišanega. Medijska indu-
strija je od samega začetka delovala po principu tovarne, v kateri potekajo
standardizirani procesu ustvarjanja izdelkov. In prav na tej točki je potreb-
no Vernove napovedi misliti nekoliko drugače. Kriza, ki je zajela medijsko
industrijo konec 20. stoletja, je pokazala vse pomanjkljivosti ekonomske-
ga sistema, znotraj katerega je delovala medijska industrija. Odzivi na to
krizo pa so bili povsem napačni. Ideja, da je možno sistem popraviti in de-
mokratizirati s strukturnimi popravki, se je ob sprejemanju vsakega nove-
ga ukrepa pokazala za neučinkovito. Ker ni bilo sposobnosti, moči in že-
lje, da bi se na krizo gledalo na sistemski ravni (sistem je tisti, ki proizvaja
posledice), so bili ukrepi usmerjeni v blaženje najbolj neugodnih posledic.
Izguba oglaševalska denarja, ki je bil stoletja temelj novinarskega posla, po-
jav novih komunikacijskih platform, ki so vse bolj koketirale s proizvaja-
njem medijskih vsebin, spremenjene medijske navade ljudi, ki so uničile
tradicionalne koncepte občinstva, in na koncu navdušenje nad avtomati-
zacijo pri proizvajanju vsebin kažejo na to, da je bila industrija, ki bi mora-
la misliti, kaj se dogaja v svetu, najbolj neobveščena, nevešča in nesposob-
na, da se sooči s spremembami na področju komuniciranja. Ideja, da bodo
pametni stroji novinarje osvobodili zamudnega dela pri produkciji stan-
dardiziranih novic in jih spremenili v nekakšne kuratorje ali izbiralce pre-
verjenih informacij, je samo še ena v nizu zmot, s pomočjo katere medijska
industrija ne vidi banalnega dejstva: stoletja vztrajanja na tem, da se novi-
narstvo spremeni v tovarno za produkcijo novic, bodo na koncu pripelja-
la do tega, da bodo ta opravila namesto ljudi (novinarjev) opravljali stro-
ji. Pustimo ob strani tezo, da stroje ustvarjajo in učijo ljudi. Osredotočimo
646
