Page 29 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 29
vzgoja za različnost pri pouku italijanskega jezika v slovenski istri
Identiteta je kompleksna dimenzija, ki jo je težko opredeliti in definirati. To
dejstvo se kaže že pri poimenovanju. Različni avtorji, ki se ukvarjajo s pro-
blematiko kulturnopluralnih identitet, uporabljajo različne terminološke
oznake, kot so: mešane, skrpane, brikolaž, večplastne ali sestavljene identi-
tete, heterogene ali pluralne identitete, transkulturne, multietnične ali kul-
turno hibridne identitete idr. (Sedmak in Zadel 2015, 156). A. Lukšič Hacin
idr. (2011, 31) so mnenja, da »analitično lahko govorimo o individualnih in
skupinskih vidikih identitete, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali
si nasprotujejo«. Mandelc (2011, 189) pravi, da živimo »v svetu prekrivajočih
se identitet in afinitet«. Južnič (1993, 5) pa identiteto razlaga kot »občutenje
in sidrišče človekovega obstajanja, pripadanja, ukoreninjenosti«. S. Pertot
(2011, 26) ugotavlja, da se pojem identitete na individualni ravni navezuje
na sistem predstav, ki jih ima posameznik o celem nizu svojih značilnos-
ti, na podlagi katerih se prepoznava in pričakuje, da ga bodo na enak način
prepoznali tudi drugi. Debeljak (2004, 100) govori o koncentričnem sobi-
vanju identitet, »ki izvirajo v podobah jaza, vsajenega v izkušnje skupnosti,
razširjajoč se skozi tokove lokalnih, nacionalnih in regionalnih kultur«. K.
Medica (2004, 7) razlaga, da vedno večja mobilnost prebivalstva, restrikci-
je v naselitvah in soočanje različnih kulturnih vzorcev dinamizirajo obli-
kovanje sodobnih identitet posameznikov pa tudi družbenih skupin. Ko
se identiteta na neki stopnji izkristalizira, jo družbena razmerja vzdržuje-
jo, spreminjajo in celo preoblikujejo. Velja tudi obratno, identiteta namreč
v enakem vrstnem redu vpliva na družbo. Castells (2010) je mnenja, da so
identitete skonstruirane iz številnih virov, tako iz zgodovine kot geografi-
je, biologije, kolektivnega spomina, osebnih fantazij, religije. Posamezniki,
družba in družbene skupine te vire obdelajo in njihov pomen preuredijo
tako, da ustrezajo družbenim omejitvam in kulturnim projektom, ki velja-
jo in so v časovnem ter prostorskem okviru zakoreninjeni v njihovi druž-
beni strukturi.
Različni avtorji so iskali povezave med jezikom in identiteto. A. Nećak-
Lük (1997, 117) ugotavlja, da je »jezik kot sredstvo sporazumevanja hkrati
tudi način izražanja samega sebe. Je oblika kulturne identitete, ob kateri je
marsikdaj postavljen enačaj z narodno/narodnostno identiteto, v zadnjem
času pa se v slovenskih razmerah čedalje bolj pogosto pojavlja kot simbol
nacionalne (državne) identitete«. Luckmann (1991) pravi, da se zdi, da je
slovenska nacionalna identiteta tesno povezana s slovenskim jezikom in da
je v odločilnih obdobjih razvoja osebne identitete prisotna njegova različica
(narečje, razredno-specifična »koda« ipd.). Jezik in pogled na svet sta zgo-
405
Identiteta je kompleksna dimenzija, ki jo je težko opredeliti in definirati. To
dejstvo se kaže že pri poimenovanju. Različni avtorji, ki se ukvarjajo s pro-
blematiko kulturnopluralnih identitet, uporabljajo različne terminološke
oznake, kot so: mešane, skrpane, brikolaž, večplastne ali sestavljene identi-
tete, heterogene ali pluralne identitete, transkulturne, multietnične ali kul-
turno hibridne identitete idr. (Sedmak in Zadel 2015, 156). A. Lukšič Hacin
idr. (2011, 31) so mnenja, da »analitično lahko govorimo o individualnih in
skupinskih vidikih identitete, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali
si nasprotujejo«. Mandelc (2011, 189) pravi, da živimo »v svetu prekrivajočih
se identitet in afinitet«. Južnič (1993, 5) pa identiteto razlaga kot »občutenje
in sidrišče človekovega obstajanja, pripadanja, ukoreninjenosti«. S. Pertot
(2011, 26) ugotavlja, da se pojem identitete na individualni ravni navezuje
na sistem predstav, ki jih ima posameznik o celem nizu svojih značilnos-
ti, na podlagi katerih se prepoznava in pričakuje, da ga bodo na enak način
prepoznali tudi drugi. Debeljak (2004, 100) govori o koncentričnem sobi-
vanju identitet, »ki izvirajo v podobah jaza, vsajenega v izkušnje skupnosti,
razširjajoč se skozi tokove lokalnih, nacionalnih in regionalnih kultur«. K.
Medica (2004, 7) razlaga, da vedno večja mobilnost prebivalstva, restrikci-
je v naselitvah in soočanje različnih kulturnih vzorcev dinamizirajo obli-
kovanje sodobnih identitet posameznikov pa tudi družbenih skupin. Ko
se identiteta na neki stopnji izkristalizira, jo družbena razmerja vzdržuje-
jo, spreminjajo in celo preoblikujejo. Velja tudi obratno, identiteta namreč
v enakem vrstnem redu vpliva na družbo. Castells (2010) je mnenja, da so
identitete skonstruirane iz številnih virov, tako iz zgodovine kot geografi-
je, biologije, kolektivnega spomina, osebnih fantazij, religije. Posamezniki,
družba in družbene skupine te vire obdelajo in njihov pomen preuredijo
tako, da ustrezajo družbenim omejitvam in kulturnim projektom, ki velja-
jo in so v časovnem ter prostorskem okviru zakoreninjeni v njihovi druž-
beni strukturi.
Različni avtorji so iskali povezave med jezikom in identiteto. A. Nećak-
Lük (1997, 117) ugotavlja, da je »jezik kot sredstvo sporazumevanja hkrati
tudi način izražanja samega sebe. Je oblika kulturne identitete, ob kateri je
marsikdaj postavljen enačaj z narodno/narodnostno identiteto, v zadnjem
času pa se v slovenskih razmerah čedalje bolj pogosto pojavlja kot simbol
nacionalne (državne) identitete«. Luckmann (1991) pravi, da se zdi, da je
slovenska nacionalna identiteta tesno povezana s slovenskim jezikom in da
je v odločilnih obdobjih razvoja osebne identitete prisotna njegova različica
(narečje, razredno-specifična »koda« ipd.). Jezik in pogled na svet sta zgo-
405
