Page 31 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
vzgoja za različnost pri pouku italijanskega jezika v slovenski istri
vljenjska. L. Čok (2010, 142) ugotavlja, da so »jezikovne in kulturne politike
evropskih integracijskih strategij soglasne, kadar se njihova obravnava do-
tika identitet (narodnostne, kulturne, jezikovne, regionalne ...) posamezni-
ka«. Po avtoričinem mnenju se prav posebej posvečajo predvsem jezikovni
in narodnostni identiteti.
Skupnosti, ki definirajo in oblikujejo naše identitete, postajajo v času
globalizacije vse bolj raznovrstne in težko »sledljive«, zato je zanimivo pog-
ledati, kako so o skupnostih razmišljali avtorji v različnih časovnih obdob-
jih. Norveški socialni antropolog Fredrik Barth (1970) je zapisal, da etnič-
ne skupnosti identiteto oblikujejo tako, da definirajo razlike do drugih
skupnosti. Več kot se člani družijo in med seboj sklepajo vezi, več skupnih
simbolov imajo in s tem postavljajo ločnice med nami in njimi. Britanski
socialni antropolog Anthony Cohen (1985) skupnost razume kot simbol-
ni konstrukt. Osredotoča se na percepcijo članov skupnosti, na oblikova-
nje pomenov in definicijo meja. Meni, da je skupnost kulturni fenomen, ki
so ga ljudje oblikovali preko uveljavljanja svoje moči in simboličnih virov.
Posamezniki simbolično oblikujejo skupnost in jo hkrati spremenijo v vir
za lastno identiteto, saj skupnost postane prostor, kjer ljudje izven svojih
domov pridobijo temeljne izkušnje družbenega življenja, kjer se vzpostav-
ljajo prijateljstva oziroma občutek socialne interakcije. V psihologiji, kot
razlaga M. Nastran Ule (2003, 74), obstajata dva različna modela za razu-
mevanje posameznika: po prvem, konvencionalnem, modelu je posame-
znik avtonomen nosilec in posestnik svojih psiholoških stanj ter procesov,
ki svojo individualnost gradi na samem sebi, mimo družbenih vezi in in-
terakcij. Na drugi strani imamo sociohistorična pojmovanja, po katerih je
posameznik bitje družbenih odnosov in socialnih interakcij, ki svojo indi-
vidualnost gradi in izraža v družbi. Bartle (2007) meni, da je skupnost mo-
del, saj ne predstavlja le ljudi, ki so del skupnosti, ampak tudi tiste, ki so bili
del skupnosti v preteklosti. Skupnost največkrat obstaja, že preden posta-
nejo določeni ljudje del nje, in se obdrži tudi potem, ko teh ljudi ni več, ko
umrejo in njihovo mesto zasedejo drugi. Skupnost torej definira kot skupek
človeških interakcij in obnašanja, ki sloni na skupnem upanju, vrednotah,
prepričanjih in pomenih. Občutek pripadnosti posameznika določeni ko-
lektivni entiteti ali skupnosti je pogojena tako z objektivnimi kot s subjek-
tivnimi kriteriji. Od pripadnikov določene skupnosti je namreč odvisno,
ali bodo sprejeli njene kriterije in jo izkazovali, pri tem pa je potrebno tudi
priznanje »drugih«, ki tej entiteti ne pripadajo. Preko nje posamezniki ko-
lektiva izražajo občutke skupne pripadnosti in se razglašajo za »mi« ter sle-
407
vljenjska. L. Čok (2010, 142) ugotavlja, da so »jezikovne in kulturne politike
evropskih integracijskih strategij soglasne, kadar se njihova obravnava do-
tika identitet (narodnostne, kulturne, jezikovne, regionalne ...) posamezni-
ka«. Po avtoričinem mnenju se prav posebej posvečajo predvsem jezikovni
in narodnostni identiteti.
Skupnosti, ki definirajo in oblikujejo naše identitete, postajajo v času
globalizacije vse bolj raznovrstne in težko »sledljive«, zato je zanimivo pog-
ledati, kako so o skupnostih razmišljali avtorji v različnih časovnih obdob-
jih. Norveški socialni antropolog Fredrik Barth (1970) je zapisal, da etnič-
ne skupnosti identiteto oblikujejo tako, da definirajo razlike do drugih
skupnosti. Več kot se člani družijo in med seboj sklepajo vezi, več skupnih
simbolov imajo in s tem postavljajo ločnice med nami in njimi. Britanski
socialni antropolog Anthony Cohen (1985) skupnost razume kot simbol-
ni konstrukt. Osredotoča se na percepcijo članov skupnosti, na oblikova-
nje pomenov in definicijo meja. Meni, da je skupnost kulturni fenomen, ki
so ga ljudje oblikovali preko uveljavljanja svoje moči in simboličnih virov.
Posamezniki simbolično oblikujejo skupnost in jo hkrati spremenijo v vir
za lastno identiteto, saj skupnost postane prostor, kjer ljudje izven svojih
domov pridobijo temeljne izkušnje družbenega življenja, kjer se vzpostav-
ljajo prijateljstva oziroma občutek socialne interakcije. V psihologiji, kot
razlaga M. Nastran Ule (2003, 74), obstajata dva različna modela za razu-
mevanje posameznika: po prvem, konvencionalnem, modelu je posame-
znik avtonomen nosilec in posestnik svojih psiholoških stanj ter procesov,
ki svojo individualnost gradi na samem sebi, mimo družbenih vezi in in-
terakcij. Na drugi strani imamo sociohistorična pojmovanja, po katerih je
posameznik bitje družbenih odnosov in socialnih interakcij, ki svojo indi-
vidualnost gradi in izraža v družbi. Bartle (2007) meni, da je skupnost mo-
del, saj ne predstavlja le ljudi, ki so del skupnosti, ampak tudi tiste, ki so bili
del skupnosti v preteklosti. Skupnost največkrat obstaja, že preden posta-
nejo določeni ljudje del nje, in se obdrži tudi potem, ko teh ljudi ni več, ko
umrejo in njihovo mesto zasedejo drugi. Skupnost torej definira kot skupek
človeških interakcij in obnašanja, ki sloni na skupnem upanju, vrednotah,
prepričanjih in pomenih. Občutek pripadnosti posameznika določeni ko-
lektivni entiteti ali skupnosti je pogojena tako z objektivnimi kot s subjek-
tivnimi kriteriji. Od pripadnikov določene skupnosti je namreč odvisno,
ali bodo sprejeli njene kriterije in jo izkazovali, pri tem pa je potrebno tudi
priznanje »drugih«, ki tej entiteti ne pripadajo. Preko nje posamezniki ko-
lektiva izražajo občutke skupne pripadnosti in se razglašajo za »mi« ter sle-
407
