Page 33 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
vzgoja za različnost pri pouku italijanskega jezika v slovenski istri
na tiste ključne elemente, ki so predmet naše raziskave in ki bi jim bilo pot-
rebno po našem mnenju v šolskem vsakdanu v prihodnje namenjati več po-
zornosti. Za začetek predstavljamo odlomek, ki odpira veliko možnosti za
razmišljanje in razgovor o sebi, o drugih, o svetu, ki nas obkroža, o jezikov-
nih stikih, o identiteti posameznika in o skupni identiteti. Gre za del uvoda
k Skupnemu evropskemu referenčnemu okviru za učenje jezikov (2011, 8–9),
v katerem Janez Skela razglablja o večjezičnosti in raznojezičnosti:
Večjezičnost je običajno človeško stanje, kar pri ljudeh pogosto
vzbudi začudenje. Nekdo, ki celo življenje preživi v enojezičnem
okolju, je verjetno prepričan, da so tisti, ki govorijo več kot en jezik,
izjeme. V resnici je ravno obratno, saj je uporaba dveh ali več jezi-
kov naraven način življenja za tri četrtine človeštva. Uradne stati-
stike sicer ni, vendar soobstoj več kot 6000 jezikov v manj kot 200
državah dokazuje, da obstaja izjemno veliko jezikovnih stikov. In
neizogibna posledica jezikov v stiku je večjezičnost.
V Smernicah za vključevanje otrok priseljencev (2012, 5) je zapisano,
da »je večjezičnost dejstvo in norma sodobne družbe in s tem tudi šolskega
procesa«. Svet Evrope (2010) v svojih smernicah za razvoj in udejanjanje
kurikulov večjezičnega in medkulturnega izobraževanja večjezičnost raz-
laga ne le kot rabo več jezikov, ampak tudi neposredno premagovanje med-
kulturnih ovir, ob spoznavanju drugega in drugačnega v izkušenjski pra-
ksi. Jezikovna raznolikost in medkulturnost pripomoreta k učinkovitemu
sodelovanju in ustvarjalnemu okolju v novih življenjskih okoliščinah, v ka-
tere družbo danes sili hiter razvoj informacijskih in tehnoloških orodij, pri
čemer pomembno vlogo prevzema tudi Slovenija. V okviru usvajanja je-
zikov je potrebno torej poskrbeti tudi za usvajanje ključnih kompetenc za
vseživljenjsko učenje, ki jih Evropski referenčni okvir o ključnih kompeten-
cah oz. temeljnih zmožnostih (18. 2. 2006) opredeljuje kot »kombinacijo zna-
nja, spretnosti in odnosov, ustrezajočih okoliščinam. Ključne kompetence
so tiste, ki jih vsi posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev in razvoj,
dejavno državljanstvo, socialno vključenost in zaposlitev.«
Na tem mestu se nam zdi pomembno navesti nekaj ključnih podatkov
o razvijanju medkulturne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. V Smernicah
za vključevanje otrok priseljencev v vrtec in šole (2012, 4) je navedeno, da je
ta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (2006/962/ES. 18. 2. 2006) ter Učni
načrt. Italijanščina kot tuji in kot drugi jezik na narodno mešanem območju Sloven-
ske Istre (2008).
409
na tiste ključne elemente, ki so predmet naše raziskave in ki bi jim bilo pot-
rebno po našem mnenju v šolskem vsakdanu v prihodnje namenjati več po-
zornosti. Za začetek predstavljamo odlomek, ki odpira veliko možnosti za
razmišljanje in razgovor o sebi, o drugih, o svetu, ki nas obkroža, o jezikov-
nih stikih, o identiteti posameznika in o skupni identiteti. Gre za del uvoda
k Skupnemu evropskemu referenčnemu okviru za učenje jezikov (2011, 8–9),
v katerem Janez Skela razglablja o večjezičnosti in raznojezičnosti:
Večjezičnost je običajno človeško stanje, kar pri ljudeh pogosto
vzbudi začudenje. Nekdo, ki celo življenje preživi v enojezičnem
okolju, je verjetno prepričan, da so tisti, ki govorijo več kot en jezik,
izjeme. V resnici je ravno obratno, saj je uporaba dveh ali več jezi-
kov naraven način življenja za tri četrtine človeštva. Uradne stati-
stike sicer ni, vendar soobstoj več kot 6000 jezikov v manj kot 200
državah dokazuje, da obstaja izjemno veliko jezikovnih stikov. In
neizogibna posledica jezikov v stiku je večjezičnost.
V Smernicah za vključevanje otrok priseljencev (2012, 5) je zapisano,
da »je večjezičnost dejstvo in norma sodobne družbe in s tem tudi šolskega
procesa«. Svet Evrope (2010) v svojih smernicah za razvoj in udejanjanje
kurikulov večjezičnega in medkulturnega izobraževanja večjezičnost raz-
laga ne le kot rabo več jezikov, ampak tudi neposredno premagovanje med-
kulturnih ovir, ob spoznavanju drugega in drugačnega v izkušenjski pra-
ksi. Jezikovna raznolikost in medkulturnost pripomoreta k učinkovitemu
sodelovanju in ustvarjalnemu okolju v novih življenjskih okoliščinah, v ka-
tere družbo danes sili hiter razvoj informacijskih in tehnoloških orodij, pri
čemer pomembno vlogo prevzema tudi Slovenija. V okviru usvajanja je-
zikov je potrebno torej poskrbeti tudi za usvajanje ključnih kompetenc za
vseživljenjsko učenje, ki jih Evropski referenčni okvir o ključnih kompeten-
cah oz. temeljnih zmožnostih (18. 2. 2006) opredeljuje kot »kombinacijo zna-
nja, spretnosti in odnosov, ustrezajočih okoliščinam. Ključne kompetence
so tiste, ki jih vsi posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev in razvoj,
dejavno državljanstvo, socialno vključenost in zaposlitev.«
Na tem mestu se nam zdi pomembno navesti nekaj ključnih podatkov
o razvijanju medkulturne vzgoje in izobraževanja v Sloveniji. V Smernicah
za vključevanje otrok priseljencev v vrtec in šole (2012, 4) je navedeno, da je
ta o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (2006/962/ES. 18. 2. 2006) ter Učni
načrt. Italijanščina kot tuji in kot drugi jezik na narodno mešanem območju Sloven-
ske Istre (2008).
409
