Page 30 - Lazar, Irena, Aleksander Panjek in Jonatan Vinkler. Ur. 2020. Mikro in makro. Pristopi in prispevki k humanističnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanistične študije, 2. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
insko in družbeno specifična elementa posameznikove življenjske situ-
acije. Kljub temu pa relativni naravni pogled na svet jezika, ki ga govori nek
narod, zagotavlja močno točko kristalizacije pomembnih vidikov obliko-
vanja osebne identitete. Jezik ni le sredstvo medsebojnega sporazumevanja
in vplivanja, pač pa tudi pomemben dejavnik osebne in etnične identifika-
cije (Gomezel Mikolič 2000, 180).
Po Musku (1994) narodnostna zavest in identiteta obsegata tako ob-
čutje različnosti kot občutje pripadnosti. Pri tem občutju pa gre za
zavestne, še bolj pa zgodaj pridobljene in zato nezavedne kognitiv-
ne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) pove-
zujejo njega samega z bistvenimi potezami narodnostne skupine:
z jezikom, kulturo, zgodovino, geografskim položajem, državnos-
tjo, etnično in nacionalno pripadnostjo družine in ožjega sorodstva
ter drugimi. /…/ Posameznik se identificira s svojo nacionalno
skupnostjo in se spoznavno, emocionalno in tudi moralno veže na-
njo. (Musek 1994, 22)
Narodna zavest gre z roko v roki z nacionalno identiteto, o kateri je
Smith (2005, 30) dejal, da je »nenehno reproduciranje in reinterpretiranje
vzorcev vrednot, simbolov, spominov, mitov in tradicij, ki tvorijo značil-
no dediščino narodov, in identificiranje posameznikov s temi vzorci, z de-
diščino in njenimi kulturnimi prvinami«. Mandelc (2011, 189) ugotavlja,
da »je narod le ena od tekmujočih struktur identitete in niti ne nujno naj-
bolj pomembna«. Po A. N. Kovačev (1997) narodno identiteto sestavlja več
identitet: nujna elementa za njeno opredelitev sta teritorialnost in skliceva-
nje na preteklost.
Ko Musek (1997, 6–7) razlaga o psiholoških prvinah narodne identi-
tete, pravi, da si ljudje o skupinah, ki jim pripadamo, oblikujemo različ-
ne predstave, misli, spoznanja, čustva in občutja. Celota vseh teh prvin je
skupinska zavest, kamor spada tudi najpomembnejša kategorija skupin-
ske zavesti, to je nacionalna zavest. Prvine te zavesti se lahko razlikuje-
jo med pripadniki skupine. Poleg nacionalne obstaja tudi nadnacionalna
in celo multinacionalna identiteta, ki terja predhodno integracijo etnične
identitete z državno. Nadnacionalna, človečanska zavest se redko pojavlja
tako intenzivno in emocionalno polno kot etnična in nacionalna zavest ter
tako osebnostno eksistencialno kot individualna zavest. Človečanska za-
vest se ne more tako jasno izražati in profilirati, ker ji manjka vsak otipljiv
diferencialni moment. Zato ostaja za marsikoga preveč abstraktna in neži-
406
acije. Kljub temu pa relativni naravni pogled na svet jezika, ki ga govori nek
narod, zagotavlja močno točko kristalizacije pomembnih vidikov obliko-
vanja osebne identitete. Jezik ni le sredstvo medsebojnega sporazumevanja
in vplivanja, pač pa tudi pomemben dejavnik osebne in etnične identifika-
cije (Gomezel Mikolič 2000, 180).
Po Musku (1994) narodnostna zavest in identiteta obsegata tako ob-
čutje različnosti kot občutje pripadnosti. Pri tem občutju pa gre za
zavestne, še bolj pa zgodaj pridobljene in zato nezavedne kognitiv-
ne sheme, ki v posameznikovi samopodobi (njegovem »jazu«) pove-
zujejo njega samega z bistvenimi potezami narodnostne skupine:
z jezikom, kulturo, zgodovino, geografskim položajem, državnos-
tjo, etnično in nacionalno pripadnostjo družine in ožjega sorodstva
ter drugimi. /…/ Posameznik se identificira s svojo nacionalno
skupnostjo in se spoznavno, emocionalno in tudi moralno veže na-
njo. (Musek 1994, 22)
Narodna zavest gre z roko v roki z nacionalno identiteto, o kateri je
Smith (2005, 30) dejal, da je »nenehno reproduciranje in reinterpretiranje
vzorcev vrednot, simbolov, spominov, mitov in tradicij, ki tvorijo značil-
no dediščino narodov, in identificiranje posameznikov s temi vzorci, z de-
diščino in njenimi kulturnimi prvinami«. Mandelc (2011, 189) ugotavlja,
da »je narod le ena od tekmujočih struktur identitete in niti ne nujno naj-
bolj pomembna«. Po A. N. Kovačev (1997) narodno identiteto sestavlja več
identitet: nujna elementa za njeno opredelitev sta teritorialnost in skliceva-
nje na preteklost.
Ko Musek (1997, 6–7) razlaga o psiholoških prvinah narodne identi-
tete, pravi, da si ljudje o skupinah, ki jim pripadamo, oblikujemo različ-
ne predstave, misli, spoznanja, čustva in občutja. Celota vseh teh prvin je
skupinska zavest, kamor spada tudi najpomembnejša kategorija skupin-
ske zavesti, to je nacionalna zavest. Prvine te zavesti se lahko razlikuje-
jo med pripadniki skupine. Poleg nacionalne obstaja tudi nadnacionalna
in celo multinacionalna identiteta, ki terja predhodno integracijo etnične
identitete z državno. Nadnacionalna, človečanska zavest se redko pojavlja
tako intenzivno in emocionalno polno kot etnična in nacionalna zavest ter
tako osebnostno eksistencialno kot individualna zavest. Človečanska za-
vest se ne more tako jasno izražati in profilirati, ker ji manjka vsak otipljiv
diferencialni moment. Zato ostaja za marsikoga preveč abstraktna in neži-
406
