Page 40 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 40
ja Hrobat Virloget
folkloristike znano, da v Evropi ni ohranjenega niti enega samega mitskega
teksta, sploh takega, ki bi imel sveti obredni kontekst. Kar pa se je ohranilo,
je mitsko izročilo, to so drobci nekih mitskih verovanj, ki jih najdemo v raz-
ličnih šegah in navadah, toponimih, pripovednih izročilih, zapisih itd. (Be-
laj 1998; Mikhailov 2002). Na ime parka sem kot strokovnjakinja pristala
bolj zaradi rekonstrukcije (pra)slovanske mitologije v Trebišćih, medtem
ko imamo v Rodiku opraviti zgolj z mitskim izročilom, ki se kaže v po-
sameznih mitskih bitjih (npr. šembilja, lintver, Baba itd.) ali kultnih me-
stih. Največjo bitko sem tako tekom trajanja projekta morala voditi proti
uporabi besede mit, saj so tako partnerji kot novinarji pogosto govorili,
da bomo v Mitskem parku spoznavali mite (npr. Race 2020) – v Rodiku
zagotovo ne, v Trebišćih pa zgolj eno izmed rekonstrukcij slovanske mi-
tologije. Tako sem kot strokovnjakinja popustila pri senzacionalističnem
imenu parka, ki naj bi bil atraktivnejši za širšo javnost, kar pa bo v bodoče
predstavljalo problem za stroko, če bo (v njeni odsotnosti) namesto o pri-
povednem izročilu zopet govora o mitih.
Drugi poudarek projekta je krajina, prostor! Vse pripovedi, vsi toponimi
v parku so se ohranili zato, ker se »lepijo« na krajino, prostor. Zgodbe in
toponimi pojasnjujejo krajino, nekdanje človekovo dojemanje prostora in
njegovo umestitev v nekdanji kozmološki svet. Medtem ko danes v poja-
snjevanju krajine prevladuje znanstveno-tehnični diskurz, je nekoč prevla-
doval drugačen pogled na svet, ki ga danes zasledimo v pripovednem izro-
čilu. Pri vsakršnem predajanju ustnega izročila je potrebno imeti v mislih,
da govorimo o (trajnostnem in sonaravnem) načinu sobivanja ljudi z na-
ravo oziroma z okoljem, v katerem je človek živel. Enakovredno pozornost
naj se posveča tako vidikom kulturne dediščine kot tudi naravnim vredno-
tam, pri čemer velja poudariti tudi prakse sonaravnega načina bivanja (npr.
gradnja suhozidov, upravljanje gozdov, srenjske zemlje . . .) (Hrobat Virlo-
get in Čebron Lipovec 2020).
Tretji poudarek projekta je pripovedovanje ustnega izročila. Do danes so
se nam ohranili mitski toponimi in pripovedno izročilo, na osnovi česar je
bil park postavljen. Vendar če park ostane zamrznjen v tej obliki prezenta-
cije, če bodo pripovedi obstale le še v kamnu in če bodo izumrle v življenju
ljudi, če se ljudsko izročilo ne bo pripovedovalo naslednjim rodovom in obi-
skovalcem, bo park izgubil smisel. Smisel je v prenosu nesnovne dediščine
na bodoče generacije. Ne smemo pozabiti tudi, da prenos nesnovne dedi-
ščine pomeni tudi spreminjanje, saj se nesnovna dediščina nikoli ne izvede
na isti način in se ves čas prilagaja. Pomembna je zatorej tudi ustvarjalnost.
Teme iz Mitskega parka se lahko preoblikujejo v različne raziskovalne in
40
folkloristike znano, da v Evropi ni ohranjenega niti enega samega mitskega
teksta, sploh takega, ki bi imel sveti obredni kontekst. Kar pa se je ohranilo,
je mitsko izročilo, to so drobci nekih mitskih verovanj, ki jih najdemo v raz-
ličnih šegah in navadah, toponimih, pripovednih izročilih, zapisih itd. (Be-
laj 1998; Mikhailov 2002). Na ime parka sem kot strokovnjakinja pristala
bolj zaradi rekonstrukcije (pra)slovanske mitologije v Trebišćih, medtem
ko imamo v Rodiku opraviti zgolj z mitskim izročilom, ki se kaže v po-
sameznih mitskih bitjih (npr. šembilja, lintver, Baba itd.) ali kultnih me-
stih. Največjo bitko sem tako tekom trajanja projekta morala voditi proti
uporabi besede mit, saj so tako partnerji kot novinarji pogosto govorili,
da bomo v Mitskem parku spoznavali mite (npr. Race 2020) – v Rodiku
zagotovo ne, v Trebišćih pa zgolj eno izmed rekonstrukcij slovanske mi-
tologije. Tako sem kot strokovnjakinja popustila pri senzacionalističnem
imenu parka, ki naj bi bil atraktivnejši za širšo javnost, kar pa bo v bodoče
predstavljalo problem za stroko, če bo (v njeni odsotnosti) namesto o pri-
povednem izročilu zopet govora o mitih.
Drugi poudarek projekta je krajina, prostor! Vse pripovedi, vsi toponimi
v parku so se ohranili zato, ker se »lepijo« na krajino, prostor. Zgodbe in
toponimi pojasnjujejo krajino, nekdanje človekovo dojemanje prostora in
njegovo umestitev v nekdanji kozmološki svet. Medtem ko danes v poja-
snjevanju krajine prevladuje znanstveno-tehnični diskurz, je nekoč prevla-
doval drugačen pogled na svet, ki ga danes zasledimo v pripovednem izro-
čilu. Pri vsakršnem predajanju ustnega izročila je potrebno imeti v mislih,
da govorimo o (trajnostnem in sonaravnem) načinu sobivanja ljudi z na-
ravo oziroma z okoljem, v katerem je človek živel. Enakovredno pozornost
naj se posveča tako vidikom kulturne dediščine kot tudi naravnim vredno-
tam, pri čemer velja poudariti tudi prakse sonaravnega načina bivanja (npr.
gradnja suhozidov, upravljanje gozdov, srenjske zemlje . . .) (Hrobat Virlo-
get in Čebron Lipovec 2020).
Tretji poudarek projekta je pripovedovanje ustnega izročila. Do danes so
se nam ohranili mitski toponimi in pripovedno izročilo, na osnovi česar je
bil park postavljen. Vendar če park ostane zamrznjen v tej obliki prezenta-
cije, če bodo pripovedi obstale le še v kamnu in če bodo izumrle v življenju
ljudi, če se ljudsko izročilo ne bo pripovedovalo naslednjim rodovom in obi-
skovalcem, bo park izgubil smisel. Smisel je v prenosu nesnovne dediščine
na bodoče generacije. Ne smemo pozabiti tudi, da prenos nesnovne dedi-
ščine pomeni tudi spreminjanje, saj se nesnovna dediščina nikoli ne izvede
na isti način in se ves čas prilagaja. Pomembna je zatorej tudi ustvarjalnost.
Teme iz Mitskega parka se lahko preoblikujejo v različne raziskovalne in
40
