Page 37 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 37
Mitska krajina: razmisleki in smernice za Mitski park
ledina se nahaja pod zgoraj omenjenim sv. Jakobom oziroma nekdanjim
predkrščanskim svetiščem Škeljak in po pripovedih naj bi bil tu tudi darit-
veni prostor (Medvešček 2015, 333).
Po umestitvi pripovednega rodiškega izročila v krajino se je pokazalo, da
je Kobilja glava eno izmed številnih mest na katastrskih mejah, kot so Nji-
vice, Križen drev, Robida, Pod lisičino, ki jih označuje stik z onstranskim.
Na točkah ob meji se odpirajo prehodi v onstranstvo, videva se ogenj, v ka-
terem se vicajo duše (Njivice, Prelovec), na mejah se dogajajo umori, razko-
sanje trupel bitij tega in onega sveta ter pokopi (Njivice, Prelovec, Križen
drev, Kobilja glava), prikazujejo se nadnaravna bitja, kot sta krvavo steg-
no in šembilja, bitja, ki so povezana s posredovanjem med obema sveto-
voma, kot so kovač, čarovnice, vedamec itd. Razkosanje trupel na mejah
in tromejah najbrž nakazuje simboliko žrtvovanj, ki jih lahko zasledimo
tudi drugod po Evropi (Hrobat 2010a, 86–87; Dragan 1999, 42–65, 99; Kvi-
deland 1993, 19). Kot ugotavlja zgodovinar Simon Young, kraji niso nujno
vezani z neko specifično »nadnaravno« prikaznijo, ampak jih lahko ozna-
čuje nek občutek splošne »nadnaravne« nevarnosti (Young 2020, 2). Hipo-
tezo o označevanju katastrskih mej z »nadnaravnim«, s kraji, kjer straši,
potrjuje njegova analiza umeščanja »nadnaravnega« v krajino 19. stoletja v
Veliki Britaniji. Ugotavlja tri značilnosti krajevnega prikazovanja prikazni,
kar so pokazale tudi moje raziskave (Hrobat 2009a; 2010a; Hrobat Virlo-
get 2014): koncentrirajo se okrog naselij, na mejah, pogosto se nahajajo na
strateških mestih – na križiščih, mejah, mostovih in ob rekah. Prikazni na
splošno ne živijo znotraj človeške skupnosti, ampak v odnosu do njih (Yo-
ung 2020, 15, 22). Te prikazni označujejo mejna območja, liminalna mesta
v pokrajini, kjer »nadnaravno« vstopa v »naš« svet, svet živih. Tako mejna
območja predstavljajo meje »našega sveta« v funkcionalnem pomenu, to je
kot meje vasi s sosednjo, kot tudi v kozmološkem smislu kot meja med
»svetom živih« in onstranskim (Hrobat 2010a, 62–106, 180–182; 2009a;
2009b, 349; Hrobat Virloget 2014). Če jemljemo sveto v prostorskem po-
menu, kot ga Radu Dragan (1999, 62) uporablja za označevanje onstran-
skega ali francosko altérité, »drugost«,¹⁴ bi lahko meje pojmovali kot svete.
V teh liminalnih območjih pomeni prekinitev z mejo vstop v alternativno
resničnost oziroma se s prestopom iz enega ozemlja v drugo človek v ma-
terialnem in magično-religioznem smislu znajde med dvema svetovoma
(Harte 1994, 6; Van Gennep 1909 [1981], 24; Young 2020, 15). Kot je bilo
¹⁴ Termin »sveto« je bil sicer vpeljan v 19. stoletju v »znanost o religiji« iz potrebe po novem
pojmu, ki bi obsegal vse fenomene (glej Kravanja 2007, 49–64).
37
ledina se nahaja pod zgoraj omenjenim sv. Jakobom oziroma nekdanjim
predkrščanskim svetiščem Škeljak in po pripovedih naj bi bil tu tudi darit-
veni prostor (Medvešček 2015, 333).
Po umestitvi pripovednega rodiškega izročila v krajino se je pokazalo, da
je Kobilja glava eno izmed številnih mest na katastrskih mejah, kot so Nji-
vice, Križen drev, Robida, Pod lisičino, ki jih označuje stik z onstranskim.
Na točkah ob meji se odpirajo prehodi v onstranstvo, videva se ogenj, v ka-
terem se vicajo duše (Njivice, Prelovec), na mejah se dogajajo umori, razko-
sanje trupel bitij tega in onega sveta ter pokopi (Njivice, Prelovec, Križen
drev, Kobilja glava), prikazujejo se nadnaravna bitja, kot sta krvavo steg-
no in šembilja, bitja, ki so povezana s posredovanjem med obema sveto-
voma, kot so kovač, čarovnice, vedamec itd. Razkosanje trupel na mejah
in tromejah najbrž nakazuje simboliko žrtvovanj, ki jih lahko zasledimo
tudi drugod po Evropi (Hrobat 2010a, 86–87; Dragan 1999, 42–65, 99; Kvi-
deland 1993, 19). Kot ugotavlja zgodovinar Simon Young, kraji niso nujno
vezani z neko specifično »nadnaravno« prikaznijo, ampak jih lahko ozna-
čuje nek občutek splošne »nadnaravne« nevarnosti (Young 2020, 2). Hipo-
tezo o označevanju katastrskih mej z »nadnaravnim«, s kraji, kjer straši,
potrjuje njegova analiza umeščanja »nadnaravnega« v krajino 19. stoletja v
Veliki Britaniji. Ugotavlja tri značilnosti krajevnega prikazovanja prikazni,
kar so pokazale tudi moje raziskave (Hrobat 2009a; 2010a; Hrobat Virlo-
get 2014): koncentrirajo se okrog naselij, na mejah, pogosto se nahajajo na
strateških mestih – na križiščih, mejah, mostovih in ob rekah. Prikazni na
splošno ne živijo znotraj človeške skupnosti, ampak v odnosu do njih (Yo-
ung 2020, 15, 22). Te prikazni označujejo mejna območja, liminalna mesta
v pokrajini, kjer »nadnaravno« vstopa v »naš« svet, svet živih. Tako mejna
območja predstavljajo meje »našega sveta« v funkcionalnem pomenu, to je
kot meje vasi s sosednjo, kot tudi v kozmološkem smislu kot meja med
»svetom živih« in onstranskim (Hrobat 2010a, 62–106, 180–182; 2009a;
2009b, 349; Hrobat Virloget 2014). Če jemljemo sveto v prostorskem po-
menu, kot ga Radu Dragan (1999, 62) uporablja za označevanje onstran-
skega ali francosko altérité, »drugost«,¹⁴ bi lahko meje pojmovali kot svete.
V teh liminalnih območjih pomeni prekinitev z mejo vstop v alternativno
resničnost oziroma se s prestopom iz enega ozemlja v drugo človek v ma-
terialnem in magično-religioznem smislu znajde med dvema svetovoma
(Harte 1994, 6; Van Gennep 1909 [1981], 24; Young 2020, 15). Kot je bilo
¹⁴ Termin »sveto« je bil sicer vpeljan v 19. stoletju v »znanost o religiji« iz potrebe po novem
pojmu, ki bi obsegal vse fenomene (glej Kravanja 2007, 49–64).
37