Page 38 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 38
ja Hrobat Virloget
že pokazano, se folklorni vidik meja kot posebnih razmejitvenih prostorov
v kozmološkem pomenu nadgrajuje z ritualnimi dejavnostmi. Na meje se
namreč vežejo tudi posebne ritualne aktivnosti, kot so, recimo, mrtva po-
čivala, mesta obrednega postanka s pokojnikom v pogrebni procesiji prav
na katastrskih mejah, ali tudi druge ritualne dejavnosti skozi čas, od rednih
obrednih letnih obhodov in obnavljanj vaških mej v Sloveniji in drugod do
čaščenja mejnih božanstev (lat. Terminus) v antiki, sankcij za prestop in
premik meje, postavljanja svetih točk nanje, zakopavanja predmetov itd.
(Hrobat 2010a, 107–188, 278–279; Hrobat 2009b).
Smernice in problemi pri ohranjanju pripovednega izročila
v Mitskem parku
Ob koncu novih spoznanj o mitski krajini Rodika in Trebišć, ki sta v pro-
jektu Mitskega parka poenotena v enotno turistično destinacijo, naj na-
kažem še nekaj smernic in problemov pri upravljanju parka, ki temelji na
nesnovni dediščini (Čebron Lipovec 2021). Pri nesnovni dediščini pripove-
dnega izročila v parku je glavni problem to, da smo jo na eni strani rešili iz
pozabe in umiranja, vendar smo jo za potrebe turistične predstavitve »za-
mrznili« v obliko sodobnih avdiovizualnih posnetkov, kamnitih skulptur
in zapisov (v knjigi in na razstavi v Sprejemnem centru v Rodiku). Ob tem
se zavedamo, da so glavne značilnosti nesnovne dediščine ravno nasprotne
od tega, kar si predstavljamo kot »avtentično«, torej nekaj »fiksnega, ›uko-
reninjenega‹ v času in prostoru, saj nesnovno dediščino označujejo spre-
menljivost skozi čas, kreativnost, domišljija, izvedba, ki ni nikoli enaka«
(Scounti 2009; Hrobat 2019, 34). Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je v svoji
»okameneli« obliki (selekcionirano) pripovedno izročilo Rodika še vedno
nesnovna dediščina? Odgovor bomo verjetno dobili šele v bodoče, ko bo
postalo jasno, v kakšne smeri se bo park oziroma njegovo pripovedno iz-
ročilo razvijalo. Na tem mestu podajam nekaj smernic za upravljanje z ne-
snovno dediščino v parku, ki naj bi pomagale pri tem, da bi nesnovna de-
diščina pripovednega izročila tam kljub svoji »zamrznitvi« še vedno živela.
Najpomembnejši in skupni napotek vsem ciljnim skupinam, ki bodo pri
svoji dejavnosti uporabljale pripovedno oziroma mitsko izročilo, je, naj se
pripovedno izročilo ne banalizira, še posebej znotraj procesov poblagovlje-
nja (Čebron Lipovec 2021). Pri pregledu uporabe ali celo zlorabe pripoved-
nega izročila v javnosti je namreč opazno, da so mitske vsebine dandanes
prepogosto banalizirane. Prav zato v tem projektu skušamo slediti dej-
stvom, ki bodo čim bližje temu, kar je o preteklosti znano na strokovni
ravni. Zelo pogosto se namreč zlorablja predstave o nekih namišljenih ro-
38
že pokazano, se folklorni vidik meja kot posebnih razmejitvenih prostorov
v kozmološkem pomenu nadgrajuje z ritualnimi dejavnostmi. Na meje se
namreč vežejo tudi posebne ritualne aktivnosti, kot so, recimo, mrtva po-
čivala, mesta obrednega postanka s pokojnikom v pogrebni procesiji prav
na katastrskih mejah, ali tudi druge ritualne dejavnosti skozi čas, od rednih
obrednih letnih obhodov in obnavljanj vaških mej v Sloveniji in drugod do
čaščenja mejnih božanstev (lat. Terminus) v antiki, sankcij za prestop in
premik meje, postavljanja svetih točk nanje, zakopavanja predmetov itd.
(Hrobat 2010a, 107–188, 278–279; Hrobat 2009b).
Smernice in problemi pri ohranjanju pripovednega izročila
v Mitskem parku
Ob koncu novih spoznanj o mitski krajini Rodika in Trebišć, ki sta v pro-
jektu Mitskega parka poenotena v enotno turistično destinacijo, naj na-
kažem še nekaj smernic in problemov pri upravljanju parka, ki temelji na
nesnovni dediščini (Čebron Lipovec 2021). Pri nesnovni dediščini pripove-
dnega izročila v parku je glavni problem to, da smo jo na eni strani rešili iz
pozabe in umiranja, vendar smo jo za potrebe turistične predstavitve »za-
mrznili« v obliko sodobnih avdiovizualnih posnetkov, kamnitih skulptur
in zapisov (v knjigi in na razstavi v Sprejemnem centru v Rodiku). Ob tem
se zavedamo, da so glavne značilnosti nesnovne dediščine ravno nasprotne
od tega, kar si predstavljamo kot »avtentično«, torej nekaj »fiksnega, ›uko-
reninjenega‹ v času in prostoru, saj nesnovno dediščino označujejo spre-
menljivost skozi čas, kreativnost, domišljija, izvedba, ki ni nikoli enaka«
(Scounti 2009; Hrobat 2019, 34). Pri tem se zastavlja vprašanje, ali je v svoji
»okameneli« obliki (selekcionirano) pripovedno izročilo Rodika še vedno
nesnovna dediščina? Odgovor bomo verjetno dobili šele v bodoče, ko bo
postalo jasno, v kakšne smeri se bo park oziroma njegovo pripovedno iz-
ročilo razvijalo. Na tem mestu podajam nekaj smernic za upravljanje z ne-
snovno dediščino v parku, ki naj bi pomagale pri tem, da bi nesnovna de-
diščina pripovednega izročila tam kljub svoji »zamrznitvi« še vedno živela.
Najpomembnejši in skupni napotek vsem ciljnim skupinam, ki bodo pri
svoji dejavnosti uporabljale pripovedno oziroma mitsko izročilo, je, naj se
pripovedno izročilo ne banalizira, še posebej znotraj procesov poblagovlje-
nja (Čebron Lipovec 2021). Pri pregledu uporabe ali celo zlorabe pripoved-
nega izročila v javnosti je namreč opazno, da so mitske vsebine dandanes
prepogosto banalizirane. Prav zato v tem projektu skušamo slediti dej-
stvom, ki bodo čim bližje temu, kar je o preteklosti znano na strokovni
ravni. Zelo pogosto se namreč zlorablja predstave o nekih namišljenih ro-
38
