Page 39 - Hrobat Virloget, Katja, ur. 2021. Mitska krajina: iz različnih perspektiv. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 39
Mitska krajina: razmisleki in smernice za Mitski park
mantičnih prednikih (recimo za fotografije, videe, gledališke skupine, obla-
čila, nakit . . .), ki nimajo nikakršne znanstvene podlage. Podobe prednikov,
ki jih navadno take rekonstrukcije predstavljajo, so podobnejše »new age«
reinterpretacijam, kjer so predniki predstavljeni v vlogi nekakšnih »suro-
vih, pogosto poslikanih divjakov«, ki so ravno stopili iz divjine, kar je mo-
goče videti tudi v igranih prizorih slovanske mitologije v Trebišćih. Tega
si v strokovno osnovanem Mitskem parku ne smemo dovoliti. Ljudje so
bili stoletja in tisočletja pred nami enaki današnjim ljudem, morda so res
imeli drugačne obleke, drugačne posode, ampak obnašali so se, čustvovali
in živeli podobno kot mi danes . . . Medtem ko se ima današnji tehnični
človek za razvitejšega, lahko predpostavljamo, da so bili nekoč na področ-
jih, ki ne zadevajo tehničnosti, temveč zaznavanje ali podobno, razvitejši
naši predniki. Obiskovalcu moramo v parku dati občutek, da gleda samega
sebe, svoje prednike, edina razlika med nami je v tem, da smo različno za-
znavali svet – eni danes verjamejo v Kristusa ali znanost, eni so v Peruna
in Babo, eni dvomijo in so dvomili v vse . . . To prvo opozorilo velja pred-
vsem turističnim operaterjem in ponudnikom, ki prepogosto zapadejo v
t. i. »uprizorjeno avtentičnost« (Poljak Istenič 2013, 106) oz. »ponarejanje«:
izdelovanje domnevnih replik oblek, ki naj bi jih nosili nekoč; izdelovanje
kičastih spominkov ali uvajanje povsem novih festivalov in dogodkov, ki
izročilo spojijo v novo in preveč popreproščeno obliko, katere cilj je zgolj
dobičkonosni »show«, ne pa zavedanje in spoštovanje dediščine in narave,
ki vodita v trajnostno sobivanje. Obratno pa lahko prav odkrivanje te dedi-
ščine posebej lokalnemu prebivalstvu odpre nove možnosti za kreativnost
in ustvarjanje novih produktov, ki črpajo iz izročila, a so produkt sodob-
nega časa. Ob tem je pomembno to, da se tudi po vzpostavitvi Mitskega
parka ohranja strokovni nadzor nad njegovimi vsebinami v prihodnosti.
Medtem ko se pri Rodiku prisotnost stroke zdi logična tudi v bodoče, saj je
bil park ustvarjen prav v tesnem sodelovanju med stroko in lokalno skup-
nostjo (Hrobat Virloget 2019, 33–35), se pri Trebišćih to zdi bolj vprašljivo,
saj v bližini ne deluje noben strokovnjak s področja mitologije, ki bi še po
postavitvi parka imel dovolj avtoritete pri lokalni skupnosti. S tega stališča
se postavlja tudi vprašanje, koliko demokratičnosti lahko stroka dopusti
različnim laičnim interpretacijam, da te ne zaidejo na stranpoti, kot je žal
pogosto prav pri mitskih vsebinah (glej Hrobat Virloget 2019).
Že v času projekta sem bila sama priča mnogim izkrivljenim interpre-
tacijam, ki so izhajale predvsem iz laičnih interpretacij mitskega izročila.
Že samo ime parka je za nestrokovnjake pogosto zavajajoče, saj na njegovi
podlagi večina ljudi pričakuje, da bo govora o mitih. Vendar je na področju
39
mantičnih prednikih (recimo za fotografije, videe, gledališke skupine, obla-
čila, nakit . . .), ki nimajo nikakršne znanstvene podlage. Podobe prednikov,
ki jih navadno take rekonstrukcije predstavljajo, so podobnejše »new age«
reinterpretacijam, kjer so predniki predstavljeni v vlogi nekakšnih »suro-
vih, pogosto poslikanih divjakov«, ki so ravno stopili iz divjine, kar je mo-
goče videti tudi v igranih prizorih slovanske mitologije v Trebišćih. Tega
si v strokovno osnovanem Mitskem parku ne smemo dovoliti. Ljudje so
bili stoletja in tisočletja pred nami enaki današnjim ljudem, morda so res
imeli drugačne obleke, drugačne posode, ampak obnašali so se, čustvovali
in živeli podobno kot mi danes . . . Medtem ko se ima današnji tehnični
človek za razvitejšega, lahko predpostavljamo, da so bili nekoč na področ-
jih, ki ne zadevajo tehničnosti, temveč zaznavanje ali podobno, razvitejši
naši predniki. Obiskovalcu moramo v parku dati občutek, da gleda samega
sebe, svoje prednike, edina razlika med nami je v tem, da smo različno za-
znavali svet – eni danes verjamejo v Kristusa ali znanost, eni so v Peruna
in Babo, eni dvomijo in so dvomili v vse . . . To prvo opozorilo velja pred-
vsem turističnim operaterjem in ponudnikom, ki prepogosto zapadejo v
t. i. »uprizorjeno avtentičnost« (Poljak Istenič 2013, 106) oz. »ponarejanje«:
izdelovanje domnevnih replik oblek, ki naj bi jih nosili nekoč; izdelovanje
kičastih spominkov ali uvajanje povsem novih festivalov in dogodkov, ki
izročilo spojijo v novo in preveč popreproščeno obliko, katere cilj je zgolj
dobičkonosni »show«, ne pa zavedanje in spoštovanje dediščine in narave,
ki vodita v trajnostno sobivanje. Obratno pa lahko prav odkrivanje te dedi-
ščine posebej lokalnemu prebivalstvu odpre nove možnosti za kreativnost
in ustvarjanje novih produktov, ki črpajo iz izročila, a so produkt sodob-
nega časa. Ob tem je pomembno to, da se tudi po vzpostavitvi Mitskega
parka ohranja strokovni nadzor nad njegovimi vsebinami v prihodnosti.
Medtem ko se pri Rodiku prisotnost stroke zdi logična tudi v bodoče, saj je
bil park ustvarjen prav v tesnem sodelovanju med stroko in lokalno skup-
nostjo (Hrobat Virloget 2019, 33–35), se pri Trebišćih to zdi bolj vprašljivo,
saj v bližini ne deluje noben strokovnjak s področja mitologije, ki bi še po
postavitvi parka imel dovolj avtoritete pri lokalni skupnosti. S tega stališča
se postavlja tudi vprašanje, koliko demokratičnosti lahko stroka dopusti
različnim laičnim interpretacijam, da te ne zaidejo na stranpoti, kot je žal
pogosto prav pri mitskih vsebinah (glej Hrobat Virloget 2019).
Že v času projekta sem bila sama priča mnogim izkrivljenim interpre-
tacijam, ki so izhajale predvsem iz laičnih interpretacij mitskega izročila.
Že samo ime parka je za nestrokovnjake pogosto zavajajoče, saj na njegovi
podlagi večina ljudi pričakuje, da bo govora o mitih. Vendar je na področju
39
