Page 187 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 187
O bivanjskih in življenjskih razmerah v istrskih mestih ob prihodu
Opaža namreč boljše življenjske pogoje v coni B, ne le zaradi višjih plač kot
v Jugoslaviji, temveč tudi zaradi prehodnejše meje z Italijo in »švercanja«:
Velika razlika je bila ta. Nekdanja cona B od Buj naprej in na tej strani
od Rižane je imela možnost, da so lahko šli štirikrat mesečno v Ita-
lijo. In lahko so nesli tudi nekatere reči. Bil je kontrabant različnih
stvarčic. Druga zanimivost je ta, da so bile plače za 20 višje od ju-
goslovanskih. To v coni B. Če ne, bi prišlo do prevelik razlik z Italijo,
to je s Trstom. To vsaj kar se tiče Slovenije. Bili so taki, ki so nosili
meso v Trst in se vrnili z novimi čevlji, ali je nesel cigarete in se je vr-
nil z zlato verižico in potem jo je preprodal. Potem je bilo obdobje, ko
so liberalizirali avte, ’58-ega, se mi zdi. Tam kjer je bila kapetanija pri-
stanišča v Kopru, je bilo polno starih avtov, ker so novi preveč stali.
Vse, kar se je lahko vzelo v Trst, se je vrnilo sem. Nič ni manjkalo.
Tudi arhivski viri pričajo, da je oblast v coni B do konca 40., tj. do ob-
dobja, ki se je ujemalo z izbruhom informbirojevskega spora, poskušala
»umetno zagotoviti« nekoliko večji življenjski standard v primerjavi z Ju-
goslavijo, da ne bi bil preveč pod standardom v coni A. Omenjajo se sistem
preskrbe, manjša obdavčitev kmečkega prebivalstva, višji osebni dohodki
delavstva in polna zaposlenost. Podobno so iz političnih in taktičnih razlo-
gov vse do začetka 50. let prejšnjega stoletja veliko namenjali investicijam
za izboljšanje družbenega standarda prebivalstva z namenom utrjevanja
novih socialnih in tudi narodnostnih odnosov v coni B s t o (Rogoznica
2011, 287).
Če se vrnemo k stanovanjski problematiki, lahko rečemo, da so bila za-
radi nizkega standarda istrska mestna središča zgolj tranzicijske narave za
mnoge priseljence, ki so se potem ustalili nekje drugje v okolici. Mnogo sta-
novanj tudi ni bilo na razpolago lokalnim oblastem, saj so ezuli ob odhodu
svoje hiše predali v skrbništvo sorodnikom ali drugim administratorjem
(Kalc 2019, 157). Tak je bil primer polkovnika Dragotina, ki je stanovanje
dobil v skrbništvo od prejšnjega italijanskega lastnika, pri katerem je naje-
mal sobo, in ga kasneje od občine odkupil:
On ja, njemu sem plačal, je bil zelo prijazen Italijan. Jaz sem znal sam
mal kakšne italijanske stvari [. . .]. No, in potem se je pa prijavil za
stran, je mene pooblastil na sodišču, da sem skrbnik do ’62-ega leta,
ko je bilo to nacionalizirano. Šele ’62-ega je občina. Potem sem pa jaz
tu notri stanoval od občine, pol sem pa kupil. In tako tudi ta drugi v
185
Opaža namreč boljše življenjske pogoje v coni B, ne le zaradi višjih plač kot
v Jugoslaviji, temveč tudi zaradi prehodnejše meje z Italijo in »švercanja«:
Velika razlika je bila ta. Nekdanja cona B od Buj naprej in na tej strani
od Rižane je imela možnost, da so lahko šli štirikrat mesečno v Ita-
lijo. In lahko so nesli tudi nekatere reči. Bil je kontrabant različnih
stvarčic. Druga zanimivost je ta, da so bile plače za 20 višje od ju-
goslovanskih. To v coni B. Če ne, bi prišlo do prevelik razlik z Italijo,
to je s Trstom. To vsaj kar se tiče Slovenije. Bili so taki, ki so nosili
meso v Trst in se vrnili z novimi čevlji, ali je nesel cigarete in se je vr-
nil z zlato verižico in potem jo je preprodal. Potem je bilo obdobje, ko
so liberalizirali avte, ’58-ega, se mi zdi. Tam kjer je bila kapetanija pri-
stanišča v Kopru, je bilo polno starih avtov, ker so novi preveč stali.
Vse, kar se je lahko vzelo v Trst, se je vrnilo sem. Nič ni manjkalo.
Tudi arhivski viri pričajo, da je oblast v coni B do konca 40., tj. do ob-
dobja, ki se je ujemalo z izbruhom informbirojevskega spora, poskušala
»umetno zagotoviti« nekoliko večji življenjski standard v primerjavi z Ju-
goslavijo, da ne bi bil preveč pod standardom v coni A. Omenjajo se sistem
preskrbe, manjša obdavčitev kmečkega prebivalstva, višji osebni dohodki
delavstva in polna zaposlenost. Podobno so iz političnih in taktičnih razlo-
gov vse do začetka 50. let prejšnjega stoletja veliko namenjali investicijam
za izboljšanje družbenega standarda prebivalstva z namenom utrjevanja
novih socialnih in tudi narodnostnih odnosov v coni B s t o (Rogoznica
2011, 287).
Če se vrnemo k stanovanjski problematiki, lahko rečemo, da so bila za-
radi nizkega standarda istrska mestna središča zgolj tranzicijske narave za
mnoge priseljence, ki so se potem ustalili nekje drugje v okolici. Mnogo sta-
novanj tudi ni bilo na razpolago lokalnim oblastem, saj so ezuli ob odhodu
svoje hiše predali v skrbništvo sorodnikom ali drugim administratorjem
(Kalc 2019, 157). Tak je bil primer polkovnika Dragotina, ki je stanovanje
dobil v skrbništvo od prejšnjega italijanskega lastnika, pri katerem je naje-
mal sobo, in ga kasneje od občine odkupil:
On ja, njemu sem plačal, je bil zelo prijazen Italijan. Jaz sem znal sam
mal kakšne italijanske stvari [. . .]. No, in potem se je pa prijavil za
stran, je mene pooblastil na sodišču, da sem skrbnik do ’62-ega leta,
ko je bilo to nacionalizirano. Šele ’62-ega je občina. Potem sem pa jaz
tu notri stanoval od občine, pol sem pa kupil. In tako tudi ta drugi v
185
