Page 188 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 188
»eksodusu«? O prenovi istrske družbe, družbenih odnosih in dediščini
glavnem. Drugi so pa kupili po Jazbinškovem zakonu tisto, ko je bilo
poceni . . . [O nekdanjem lastniku in o dveh otrocih, ki so se vračali]
In so me vsako leto hodila obiskat tukaj, so mi kavo . . . Smo šli na vrt,
še na vrtu je sedel pa jokal . . . Veste, to je le njihovo . . . Ne morem nič
rečt proti njim. Še pisali so mi včasih, no, zdej je tud sin umrl, ga ni
več [. . .].
Hišo v skrbništvo so lahko dobili tudi sosedi, Istrani, tako da taka biva-
lišča niso bila na razpolago priseljencem.
[Iz Škofij na meji:] Ezul mi je dal kmetijo v oskrbo. Kot oskrbnik sem
dobil dve hiši in kmetijo. Prej ko je šel stran, me je ta kmet vprašal
– moral je enega dobiti, da mu je izročil kmetijo –, je uredil papirje
– sem bil oskrbnik. Sem bil gospodar. On je šel s papirji stran. Ko so
uredili meje, bi se lahko naselil nazaj. Z veseljem bi ga sprejeli, če je
imel čiste karte [zapis iz terenskega dnevnika].
Zanimiva je pripomba o nacionaliziranju zapuščenih stanovanj, ki je po-
tekala v precej napetem delu intervjuja z Antejem, ki je kupil hišo odhaja-
jočega Italijana na obrobju Kopra:
Ne, ne. V mestu pa so tiste . . . Oni so imeli, to slučajno znam, ker sem
poznal take ljudi, ki so delali v policiji in to . . . Oni so znali, taj i taj
je . . . Imeli so med domačim prebivalstvom ovaduhe. In so rekli: »Ta
soseda iz moje te in te ulice bo to noč za stalno odšla čez.« Onda su si
oni te hiše jemali, enostavno so si jih vzeli in nacionalizirali.
Sicer so bile premičnine od leta 1947 do 1950 predane Komisiji za za-
časno upravo imovine odsotnih oseb, ki jih je na osnovi navodil organov
oddajala raznim prosilcem, posameznikom, organizacijam, uradom. Imo-
vina v nevarnosti propada je bila tudi prodana. Upravljanje premoženjskih
enot, ki so bile fiktivno prodane posameznikom, je prevzela posebna ko-
misija. Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je bila prodaja
nepremičnin ustavljena. Do leta 1955 so nepremičnine upravljali posebni
pooblaščenci, leta 1956 pa so jih prevzeli v upravo pristojni ljudski odbori
vse do leta 1958, ko jih je bila večina prenesenih v splošno ljudsko premože-
nje in predanih v upravljanje pristojnim občinam (Rogoznica 2011, 45–57).
Ne pozabimo, da je bila »bogatejšim« lastnina konfiscirana, kar pomeni tu-
di deli hiš, ki so bili potem predani priseljencem za bivanje v njih. To smo
186
glavnem. Drugi so pa kupili po Jazbinškovem zakonu tisto, ko je bilo
poceni . . . [O nekdanjem lastniku in o dveh otrocih, ki so se vračali]
In so me vsako leto hodila obiskat tukaj, so mi kavo . . . Smo šli na vrt,
še na vrtu je sedel pa jokal . . . Veste, to je le njihovo . . . Ne morem nič
rečt proti njim. Še pisali so mi včasih, no, zdej je tud sin umrl, ga ni
več [. . .].
Hišo v skrbništvo so lahko dobili tudi sosedi, Istrani, tako da taka biva-
lišča niso bila na razpolago priseljencem.
[Iz Škofij na meji:] Ezul mi je dal kmetijo v oskrbo. Kot oskrbnik sem
dobil dve hiši in kmetijo. Prej ko je šel stran, me je ta kmet vprašal
– moral je enega dobiti, da mu je izročil kmetijo –, je uredil papirje
– sem bil oskrbnik. Sem bil gospodar. On je šel s papirji stran. Ko so
uredili meje, bi se lahko naselil nazaj. Z veseljem bi ga sprejeli, če je
imel čiste karte [zapis iz terenskega dnevnika].
Zanimiva je pripomba o nacionaliziranju zapuščenih stanovanj, ki je po-
tekala v precej napetem delu intervjuja z Antejem, ki je kupil hišo odhaja-
jočega Italijana na obrobju Kopra:
Ne, ne. V mestu pa so tiste . . . Oni so imeli, to slučajno znam, ker sem
poznal take ljudi, ki so delali v policiji in to . . . Oni so znali, taj i taj
je . . . Imeli so med domačim prebivalstvom ovaduhe. In so rekli: »Ta
soseda iz moje te in te ulice bo to noč za stalno odšla čez.« Onda su si
oni te hiše jemali, enostavno so si jih vzeli in nacionalizirali.
Sicer so bile premičnine od leta 1947 do 1950 predane Komisiji za za-
časno upravo imovine odsotnih oseb, ki jih je na osnovi navodil organov
oddajala raznim prosilcem, posameznikom, organizacijam, uradom. Imo-
vina v nevarnosti propada je bila tudi prodana. Upravljanje premoženjskih
enot, ki so bile fiktivno prodane posameznikom, je prevzela posebna ko-
misija. Po podpisu Londonskega memoranduma leta 1954 je bila prodaja
nepremičnin ustavljena. Do leta 1955 so nepremičnine upravljali posebni
pooblaščenci, leta 1956 pa so jih prevzeli v upravo pristojni ljudski odbori
vse do leta 1958, ko jih je bila večina prenesenih v splošno ljudsko premože-
nje in predanih v upravljanje pristojnim občinam (Rogoznica 2011, 45–57).
Ne pozabimo, da je bila »bogatejšim« lastnina konfiscirana, kar pomeni tu-
di deli hiš, ki so bili potem predani priseljencem za bivanje v njih. To smo
186
