Page 35 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 35
Socialni turizem in trajnost v turizmu v času covida-19
k večji socialni, ekonomski in okoljski trajnosti v turizmu v času zdra-
vstvene krize zaradi covida-19. Da bi lahko prišli do želenih odgovorov,
smo si v prispevku zadali še dva vmesna cilja, in sicer: (b) predstaviti kon-
cept socialnega turizma in z njim povezane modele ter pobude socialnega
turizma in (c) povezati socialni turizem s konceptom trajnostnega razvoja
v turizmu.
Pregled literature
definicije in modeli socialnega turizma
Socialni turizem po definiciji zajema (Minnaert idr., 2012, str. 29):
vse aktivnosti, odnose in pojave na področju turizma, ki so posle-
dica vključevanja ekonomsko ali drugače deprivilegiranih in izklju-
čenih skupin iz udeležbe v turizmu. Vključevanje teh skupin v tu-
rizem omogočajo finančne in druge intervencije, dobro opredeljene
in socialne narave.
Socialni turizem torej močno zaznamujejo njegovo socialno poslan-
stvo in pobude, katerih osnovni cilj je odpravljanje številnih potovalnih
ovir, ki posameznikom oziroma različnim ranljivim družbenim skupi-
nam onemogočajo, da bi odšli na počitnice (Gabruč in Medarić, 2021;
McCabe idr., 2012; Minnaert, 2021; Minnaert idr., 2013a). Leta 2009 je
Evropska unija z namenom spodbujanja turizma, podpore delovnim me-
stom v turizmu in blaženja izgub v nizki sezoni zagnala vseevropski pro-
jekt za razvoj socialnega turizma Calypso, ki je kot ključne ciljne skupine
socialnega turizma definiral seniorje, mlade, družine z nizkimi dohodki
in osebe s posebnimi potrebami (European Commission, d g Enterprise
and Industry, 2010), pri čemer se je največji del pozornosti akademikov
in praktikov socialnega turizma usmeril v skupino seniorjev (Diekmann
idr., 2020; Eusébio idr., 2017; Gabruč in Medarić, 2021; Kazeminia idr.,
2015). Vendar pa je socialni turizem pojav, ki prinaša koristi vsem vključe-
nim deležnikom – upravičencem do socialnega turizma, turističnim po-
nudnikom in lokalnim skupnostim oziroma gostujočim destinacijam, pri
čemer se je fokus pobud socialnega turizma od posameznikov preusme-
ril k spodbujanju turistične udeležbe kar najširšega dela družbe, vključno
z ranljivimi družbenimi skupinami (McCabe in Diekmann, 2015; Diek-
mann in McCabe, 2021; Minnaert, 2021; Minnaert idr., 2013b).
Zgodovinsko gledano se je socialni turizem razvil iz koncepta, za-
snovanega na finančni pomoči socialno deprivilegiranim skupinam pri
vključevanju v turizem, temu so sledile pobude plačanih počitnic za de-
35
k večji socialni, ekonomski in okoljski trajnosti v turizmu v času zdra-
vstvene krize zaradi covida-19. Da bi lahko prišli do želenih odgovorov,
smo si v prispevku zadali še dva vmesna cilja, in sicer: (b) predstaviti kon-
cept socialnega turizma in z njim povezane modele ter pobude socialnega
turizma in (c) povezati socialni turizem s konceptom trajnostnega razvoja
v turizmu.
Pregled literature
definicije in modeli socialnega turizma
Socialni turizem po definiciji zajema (Minnaert idr., 2012, str. 29):
vse aktivnosti, odnose in pojave na področju turizma, ki so posle-
dica vključevanja ekonomsko ali drugače deprivilegiranih in izklju-
čenih skupin iz udeležbe v turizmu. Vključevanje teh skupin v tu-
rizem omogočajo finančne in druge intervencije, dobro opredeljene
in socialne narave.
Socialni turizem torej močno zaznamujejo njegovo socialno poslan-
stvo in pobude, katerih osnovni cilj je odpravljanje številnih potovalnih
ovir, ki posameznikom oziroma različnim ranljivim družbenim skupi-
nam onemogočajo, da bi odšli na počitnice (Gabruč in Medarić, 2021;
McCabe idr., 2012; Minnaert, 2021; Minnaert idr., 2013a). Leta 2009 je
Evropska unija z namenom spodbujanja turizma, podpore delovnim me-
stom v turizmu in blaženja izgub v nizki sezoni zagnala vseevropski pro-
jekt za razvoj socialnega turizma Calypso, ki je kot ključne ciljne skupine
socialnega turizma definiral seniorje, mlade, družine z nizkimi dohodki
in osebe s posebnimi potrebami (European Commission, d g Enterprise
and Industry, 2010), pri čemer se je največji del pozornosti akademikov
in praktikov socialnega turizma usmeril v skupino seniorjev (Diekmann
idr., 2020; Eusébio idr., 2017; Gabruč in Medarić, 2021; Kazeminia idr.,
2015). Vendar pa je socialni turizem pojav, ki prinaša koristi vsem vključe-
nim deležnikom – upravičencem do socialnega turizma, turističnim po-
nudnikom in lokalnim skupnostim oziroma gostujočim destinacijam, pri
čemer se je fokus pobud socialnega turizma od posameznikov preusme-
ril k spodbujanju turistične udeležbe kar najširšega dela družbe, vključno
z ranljivimi družbenimi skupinami (McCabe in Diekmann, 2015; Diek-
mann in McCabe, 2021; Minnaert, 2021; Minnaert idr., 2013b).
Zgodovinsko gledano se je socialni turizem razvil iz koncepta, za-
snovanega na finančni pomoči socialno deprivilegiranim skupinam pri
vključevanju v turizem, temu so sledile pobude plačanih počitnic za de-
35
