Page 40 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 40
Janja Gabruč
nimi potrebami (Darcy idr., 2010; Darcy in Dickson, 2009; Medarić idr.,
2021; Michopoulou idr., 2015; Vila idr., 2015). Na strani ponudbe pa ra-
znolike pobude socialnega turizma prispevajo k večji trajnosti delovnih
mest v turizmu, ki jih zaznamujejo številne prekarne zaposlitve (Baum,
2007; 2015; Baum idr., 2020; Robinson idr., 2019), pri čemer so trajnostni
razmisleki ravnanja s človeškimi viri usmerjeni predvsem v zagotavljanje
varnejših in dolgoročnejših oblik zaposlitve tudi v izvensezonskem ob-
dobju, obvladovanje visoke stopnje fluktuacije zaposlenih ter izboljševa-
nje pogojev dela v turizmu, za katere so značilne nizke plače, omejene
možnosti razvoja in napredovanja ter neugodni vzorci delovnega časa
(Baum, 2006). Kljub temu da ekonomske koristi turizma ostajajo visoko
polarizirane in regionalizirane, pri čemer je turizem tudi znotraj naci-
onalnih okvirov pogosto neenakomerno porazdeljen in zmanjšuje prilo-
žnosti za pravičen razvoj (Sharpley, 2000), pa pobude socialnega turizma
pomembno promovirajo temeljno načelo poštenosti in posledično večje
trajnosti v turizmu, v okviru katere so realizirane socio-ekonomske in
tudi okoljske koristi bolje uravnotežene ter razporejene med vse vklju-
čene turistične deležnike.
Druga komponenta razvojnih ciljev turizem izpostavlja kot generator
razvoja, ki zasleduje predvsem tri cilje, in to so: izboljšanje kakovosti ži-
vljenja za vse ljudi; zadovoljevanje osnovnih potreb; samozadostnost ter
skladen/endogen razvoj. Turizem dokazano prispeva k izboljšanju kako-
vosti življenja ljudi (Dolnicar idr., 2012) in povečanju njihovega blago-
stanja (Smith in Diekmann, 2017), še posebej velik prispevek pa ima so-
cialni turizem k povečanju blagostanja ranljivih skupin (Carneiro idr.,
2021; Gabruč in Medarić, 2021; McCabe idr., 2010; McCabe in Johnson,
2013; Medarić idr., 2017; Sedgley idr., 2012). Ravno tako ima (socialni)
turizem pomemben vpliv na kakovost delovnega življenja zaposlenih v
turizmu; turizem se rad pohvali z dejstvom, da generira številne zapo-
slitvene priložnosti za prebivalce gostujočih destinacijskih skupnosti, pri
čemer pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da so te službe pogosto sezon-
ske/prekarne, slabo plačane in s slabimi delovnimi pogoji (Baum, 2006;
2007; 2015; Baum idr., 2020; Robinson idr., 2019). V tem pogledu je po-
trebno izpostaviti, da programi socialnega turizma, zlasti tisti, lansirani
v obdobju nizke sezone, praviloma zasledujejo logiko (samo) pokrivanja
stroškov turističnih proizvodov (Minnaert, 2021) in na ta način ohranjajo
izvensezonsko poslovanje ter zaposlovanje turističnih podjetij, s čimer
pomembno zmanjšujejo negativne vplive sezonskosti na turizem (Euro-
pean Commission, d g Enterprise and Industry, 2010; Cisneros-Martínez
40
nimi potrebami (Darcy idr., 2010; Darcy in Dickson, 2009; Medarić idr.,
2021; Michopoulou idr., 2015; Vila idr., 2015). Na strani ponudbe pa ra-
znolike pobude socialnega turizma prispevajo k večji trajnosti delovnih
mest v turizmu, ki jih zaznamujejo številne prekarne zaposlitve (Baum,
2007; 2015; Baum idr., 2020; Robinson idr., 2019), pri čemer so trajnostni
razmisleki ravnanja s človeškimi viri usmerjeni predvsem v zagotavljanje
varnejših in dolgoročnejših oblik zaposlitve tudi v izvensezonskem ob-
dobju, obvladovanje visoke stopnje fluktuacije zaposlenih ter izboljševa-
nje pogojev dela v turizmu, za katere so značilne nizke plače, omejene
možnosti razvoja in napredovanja ter neugodni vzorci delovnega časa
(Baum, 2006). Kljub temu da ekonomske koristi turizma ostajajo visoko
polarizirane in regionalizirane, pri čemer je turizem tudi znotraj naci-
onalnih okvirov pogosto neenakomerno porazdeljen in zmanjšuje prilo-
žnosti za pravičen razvoj (Sharpley, 2000), pa pobude socialnega turizma
pomembno promovirajo temeljno načelo poštenosti in posledično večje
trajnosti v turizmu, v okviru katere so realizirane socio-ekonomske in
tudi okoljske koristi bolje uravnotežene ter razporejene med vse vklju-
čene turistične deležnike.
Druga komponenta razvojnih ciljev turizem izpostavlja kot generator
razvoja, ki zasleduje predvsem tri cilje, in to so: izboljšanje kakovosti ži-
vljenja za vse ljudi; zadovoljevanje osnovnih potreb; samozadostnost ter
skladen/endogen razvoj. Turizem dokazano prispeva k izboljšanju kako-
vosti življenja ljudi (Dolnicar idr., 2012) in povečanju njihovega blago-
stanja (Smith in Diekmann, 2017), še posebej velik prispevek pa ima so-
cialni turizem k povečanju blagostanja ranljivih skupin (Carneiro idr.,
2021; Gabruč in Medarić, 2021; McCabe idr., 2010; McCabe in Johnson,
2013; Medarić idr., 2017; Sedgley idr., 2012). Ravno tako ima (socialni)
turizem pomemben vpliv na kakovost delovnega življenja zaposlenih v
turizmu; turizem se rad pohvali z dejstvom, da generira številne zapo-
slitvene priložnosti za prebivalce gostujočih destinacijskih skupnosti, pri
čemer pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da so te službe pogosto sezon-
ske/prekarne, slabo plačane in s slabimi delovnimi pogoji (Baum, 2006;
2007; 2015; Baum idr., 2020; Robinson idr., 2019). V tem pogledu je po-
trebno izpostaviti, da programi socialnega turizma, zlasti tisti, lansirani
v obdobju nizke sezone, praviloma zasledujejo logiko (samo) pokrivanja
stroškov turističnih proizvodov (Minnaert, 2021) in na ta način ohranjajo
izvensezonsko poslovanje ter zaposlovanje turističnih podjetij, s čimer
pomembno zmanjšujejo negativne vplive sezonskosti na turizem (Euro-
pean Commission, d g Enterprise and Industry, 2010; Cisneros-Martínez
40
