Page 39 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 39
Socialni turizem in trajnost v turizmu v času covida-19
četrtem, stimulativnem modelu, kamor lahko umestimo tudi že ome-
njeno evropsko pobudo Calypso in španski program i m se r s o, pa je
fokus prvenstveno usmerjen v zagotavljanje ekonomskih koristi za desti-
nacije oziroma gostujoče skupnosti (Cisneros-Martínez idr., 2018; mgrt,
2017; Minnaert idr., 2013b).
Usmeritev v prihodnost, ki predstavlja drugi pomemben steber temelj-
nih načel trajnostnega razvoja in v tem kontekstu zasledovanje dolgoroč-
nih koristi oziroma priložnosti, ki jih (socialni) turizem prinaša za turi-
ste in gostujoče destinacijske skupnosti, je eden od ključnih vidikov, ki
jih zasleduje trajnostni razvoj turizma (Sharpley, 2000). V tem konte-
kstu lahko prispevek socialnega turizma k dolgoročnim razvojnim ciljem
trajnostnega razvoja turizma identificiramo na več ravneh. Prvič, konti-
nuiteta programov socialnega turizma destinacijam in turističnim ponu-
dnikom kot tudi uporabnikom socialnega turizma zagotavlja določeno
mero stabilnosti in varnosti v smislu zagotavljanja dolgoročnih socialno-
ekonomskih koristi; španski program i m se r s o deluje že od leta 1985,
torej že več kot 36 let, je finančno vzdržen in vključen v socialno politiko
države (d g Enterprise, 2010; González idr., 2021). Nadalje, socialna in fi-
nančna vzdržnost tovrstnih programov destinacijam omogoča, da dolgo-
ročno lažje ohranjajo poslovanje tudi v izvensezonskih obdobjih, se raz-
vijajo in vlagajo v razvoj novih (socialnih) turističnih proizvodov, inve-
stirajo v obstoječo oziroma novo turistično infrastrukturo in predvsem
ohranjajo ali celo generirajo nova ter boljša delovna mesta v turizmu, s
čimer pozitivno vplivajo na zmanjševanje prekarizacije delovnih mest v
turizmu v prihodnje (Robinson idr., 2019). Z zasledovanjem predvsem
dolgoročnih ciljev in koristi socialnega turizma le-ta pozitivno prispeva k
razvoju socialno in ekonomsko podprtega trajnostnega razvoja turizma.
Tretji steber trajnostnih usmeritev izpostavi načelo poštenosti (Shar-
pley, 2000, str. 8), kjer se promovira »pravičen razvoj, ki zagotavlja pri-
ložnosti za dostop in uporabo (turističnih) virov vsem članom družbe,
v sedanjosti in tudi v prihodnje«. Velikega pomena socialnega turizma v
tem kontekstu ni mogoče spregledati, saj je v osnovi definiran in usmerjen
k vključevanju iz turizma izključenih skupin oziroma vključuje tudi so-
cialnoturistične programe ter pobude, organizirane po načelu turizem za
vse, katerih namen je v turizem vključiti kar najširši del družbe, vključno z
ranljivimi skupinami (Minnaert idr., 2012). V zadnjem desetletju je v tem
kontekstu opaziti porast t. i. pobud dostopnega turizma, ki izpostavljajo
fenomen dostopnih turističnih destinacij oziroma dostopnih turističnih
doživetij, ki naj bi omogočila dostop do turizma tudi osebam s poseb-
39
četrtem, stimulativnem modelu, kamor lahko umestimo tudi že ome-
njeno evropsko pobudo Calypso in španski program i m se r s o, pa je
fokus prvenstveno usmerjen v zagotavljanje ekonomskih koristi za desti-
nacije oziroma gostujoče skupnosti (Cisneros-Martínez idr., 2018; mgrt,
2017; Minnaert idr., 2013b).
Usmeritev v prihodnost, ki predstavlja drugi pomemben steber temelj-
nih načel trajnostnega razvoja in v tem kontekstu zasledovanje dolgoroč-
nih koristi oziroma priložnosti, ki jih (socialni) turizem prinaša za turi-
ste in gostujoče destinacijske skupnosti, je eden od ključnih vidikov, ki
jih zasleduje trajnostni razvoj turizma (Sharpley, 2000). V tem konte-
kstu lahko prispevek socialnega turizma k dolgoročnim razvojnim ciljem
trajnostnega razvoja turizma identificiramo na več ravneh. Prvič, konti-
nuiteta programov socialnega turizma destinacijam in turističnim ponu-
dnikom kot tudi uporabnikom socialnega turizma zagotavlja določeno
mero stabilnosti in varnosti v smislu zagotavljanja dolgoročnih socialno-
ekonomskih koristi; španski program i m se r s o deluje že od leta 1985,
torej že več kot 36 let, je finančno vzdržen in vključen v socialno politiko
države (d g Enterprise, 2010; González idr., 2021). Nadalje, socialna in fi-
nančna vzdržnost tovrstnih programov destinacijam omogoča, da dolgo-
ročno lažje ohranjajo poslovanje tudi v izvensezonskih obdobjih, se raz-
vijajo in vlagajo v razvoj novih (socialnih) turističnih proizvodov, inve-
stirajo v obstoječo oziroma novo turistično infrastrukturo in predvsem
ohranjajo ali celo generirajo nova ter boljša delovna mesta v turizmu, s
čimer pozitivno vplivajo na zmanjševanje prekarizacije delovnih mest v
turizmu v prihodnje (Robinson idr., 2019). Z zasledovanjem predvsem
dolgoročnih ciljev in koristi socialnega turizma le-ta pozitivno prispeva k
razvoju socialno in ekonomsko podprtega trajnostnega razvoja turizma.
Tretji steber trajnostnih usmeritev izpostavi načelo poštenosti (Shar-
pley, 2000, str. 8), kjer se promovira »pravičen razvoj, ki zagotavlja pri-
ložnosti za dostop in uporabo (turističnih) virov vsem članom družbe,
v sedanjosti in tudi v prihodnje«. Velikega pomena socialnega turizma v
tem kontekstu ni mogoče spregledati, saj je v osnovi definiran in usmerjen
k vključevanju iz turizma izključenih skupin oziroma vključuje tudi so-
cialnoturistične programe ter pobude, organizirane po načelu turizem za
vse, katerih namen je v turizem vključiti kar najširši del družbe, vključno z
ranljivimi skupinami (Minnaert idr., 2012). V zadnjem desetletju je v tem
kontekstu opaziti porast t. i. pobud dostopnega turizma, ki izpostavljajo
fenomen dostopnih turističnih destinacij oziroma dostopnih turističnih
doživetij, ki naj bi omogočila dostop do turizma tudi osebam s poseb-
39
