Page 268 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 268
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
bila nepogrešljiva pri vseh mestnih svečanostih, mestna občina pa je skr-
bela, da so imeli godbeniki tudi primerno redno zaposlitev, pogosto so bili
občinski uradniki. Mestna godba je prirejala številne koncerte, še poseb-
no, ko so meščani proti koncu stoletja v mestnem parku po vzoru večjih
krajev postavili paviljon kot priljubljeno prizorišče kulturnih dogodkov.49
Svojstven vrhunec glasbenih in drugih kulturnih dogodkov je bil v letu
1908, ko je bilo v mestnem gledališču kar 15 glasbeno-gledaliških predstav,
15 koncertov v različnih dvoranah ter okrog 40 koncertov godbe na pihala
v mestnem parku.50 Kot je bilo omenjeno, se je je godba leta 1878 priključi-
la Musikvereinu. Poslej so se godbeniki večkrat združili z gostujočimi glas-
beniki v salonski ali celo večji orkester ter izvajali takrat priljubljena or-
kestralna dela. Tako so se meščani ob skladbah za godbo seznanjali tudi z
orkestralno glasbo starejših in aktualnih skladateljev, kar je bil velik kul-
turni napredek. Razmah poustvarjalnosti je narekoval razvoj glasbenega
šolstva, saj sicer v godbah razširjeno neformalno poučevanje s prenašanjem
znanja starejših na mlajše in velik angažma kapelnikov, ni bilo dovolj. Skozi
19. stoletje so se vse javne in društvene glasbene šole manjših krajev, kamor
so sodila vsa slovenska mesta, ubadale s pomanjkanjem učiteljev za godbe-
na glasbila, zato poučevanje tovrstnih glasbil ni bilo kontinuirano in bele-
žimo večletne presledke. Poleg pomanjkanja ustreznih učiteljev je bila teža-
va še v tem, da so prenekateri starši poučevanje pihal in trobil podcenjevali,
tovrstna glasbila pa v primerjavi s klavirjem in godali označevali za manj
vredna. Ptujsko Mestno godbo so tudi na začetku 20. stoletja pestile teža-
ve, kapelniki so se pogosto menjavali, starostna meja članov se je dvigovala
in ni bilo dovolj podmladka. Pomemben negativen dejavnik pa so bila tudi
nacionalna trenja – ko so v sestavu prevladovali člani slovenske narodno-
sti, se je zmanjšalo število nemških članov in obratno.
V prizadevanjih, da bi zapolnili kadrovske vrzeli, so se na Ptuju do-
mislili prav posebne rešitve, ki je prinesla neprecenljiv napredek in uspeh.
Leta 1908 so na pobudo takratnega ptujskega župana Josefa Orniga, ki je ve-
ljal za dobrega gospodarja in politika, ustanovili deški internat, v katerem
bi za potrebe Mestne godbe izobraževali mlade godbenike. Predlog je do-
živel vsestransko podporo in nastal je vzgojno-izobraževalni dom Knaben
kapelle, kjer sta potekali osnovna in glasbena šola. Pouk pihal in trobil je
prevzel dolgoletni član mestne godbe in honorarni učitelj šole Musikvere
in Nicholaus Schmidt. Že prvo leto so vpisali kar 36 dečkov osnovnošolske
49 Ibid., 31–2, 37.
50 Ibid., 41.
266
bila nepogrešljiva pri vseh mestnih svečanostih, mestna občina pa je skr-
bela, da so imeli godbeniki tudi primerno redno zaposlitev, pogosto so bili
občinski uradniki. Mestna godba je prirejala številne koncerte, še poseb-
no, ko so meščani proti koncu stoletja v mestnem parku po vzoru večjih
krajev postavili paviljon kot priljubljeno prizorišče kulturnih dogodkov.49
Svojstven vrhunec glasbenih in drugih kulturnih dogodkov je bil v letu
1908, ko je bilo v mestnem gledališču kar 15 glasbeno-gledaliških predstav,
15 koncertov v različnih dvoranah ter okrog 40 koncertov godbe na pihala
v mestnem parku.50 Kot je bilo omenjeno, se je je godba leta 1878 priključi-
la Musikvereinu. Poslej so se godbeniki večkrat združili z gostujočimi glas-
beniki v salonski ali celo večji orkester ter izvajali takrat priljubljena or-
kestralna dela. Tako so se meščani ob skladbah za godbo seznanjali tudi z
orkestralno glasbo starejših in aktualnih skladateljev, kar je bil velik kul-
turni napredek. Razmah poustvarjalnosti je narekoval razvoj glasbenega
šolstva, saj sicer v godbah razširjeno neformalno poučevanje s prenašanjem
znanja starejših na mlajše in velik angažma kapelnikov, ni bilo dovolj. Skozi
19. stoletje so se vse javne in društvene glasbene šole manjših krajev, kamor
so sodila vsa slovenska mesta, ubadale s pomanjkanjem učiteljev za godbe-
na glasbila, zato poučevanje tovrstnih glasbil ni bilo kontinuirano in bele-
žimo večletne presledke. Poleg pomanjkanja ustreznih učiteljev je bila teža-
va še v tem, da so prenekateri starši poučevanje pihal in trobil podcenjevali,
tovrstna glasbila pa v primerjavi s klavirjem in godali označevali za manj
vredna. Ptujsko Mestno godbo so tudi na začetku 20. stoletja pestile teža-
ve, kapelniki so se pogosto menjavali, starostna meja članov se je dvigovala
in ni bilo dovolj podmladka. Pomemben negativen dejavnik pa so bila tudi
nacionalna trenja – ko so v sestavu prevladovali člani slovenske narodno-
sti, se je zmanjšalo število nemških članov in obratno.
V prizadevanjih, da bi zapolnili kadrovske vrzeli, so se na Ptuju do-
mislili prav posebne rešitve, ki je prinesla neprecenljiv napredek in uspeh.
Leta 1908 so na pobudo takratnega ptujskega župana Josefa Orniga, ki je ve-
ljal za dobrega gospodarja in politika, ustanovili deški internat, v katerem
bi za potrebe Mestne godbe izobraževali mlade godbenike. Predlog je do-
živel vsestransko podporo in nastal je vzgojno-izobraževalni dom Knaben
kapelle, kjer sta potekali osnovna in glasbena šola. Pouk pihal in trobil je
prevzel dolgoletni član mestne godbe in honorarni učitelj šole Musikvere
in Nicholaus Schmidt. Že prvo leto so vpisali kar 36 dečkov osnovnošolske
49 Ibid., 31–2, 37.
50 Ibid., 41.
266
