Page 274 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 274
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
nosti, vseh okoliških četrti in predmestja, hrvaščina3 in srbščina4 pa pred-
vsem – čeprav ne izključno – jezika priseljenih delavcev. Konec in začetek
20. stoletja se je slovenščina utrdila tudi kot jezik politikov in intelektual-
cev, prek katerega so si slovanske komponente mesta izborile politične pra-
vice na deželni in državni ravni.
Mestno vrvenje je torej obsegalo avtohtone prebivalce, priseljence iz
bližjega in daljnega zaledja ter celo vrsto državnih, administrativnih, ver-
skih predstavništev, ta so v mestu aktivna še danes.
Najprej bomo pogledali razvoj mesta, ki je postalo glavno cesarsko
pristanišče in četrto največje mesto v avstro-ogrskem cesarstvu vse do leta
1918, torej vse dokler ni država razpadla. Prvi veliki dosežek je pridobitev
statusa proste luke, ki ga je Trstu leta 1719 dodelila cesarska oblast. Demo-
grafska rast mesta je bila v 19. stoletju skokovita: leta 1853 je bilo v Trstu
95.000 prebivalcev, leta 1910 pa 230.000.5 Mesto, ki je »istočasno postalo edi
no mediteransko pristanišče nemške konfederacije«,6 je pridobilo številne
prednostne točke, ki so v glavnem vezane na intermodalne povezovalne
koridorje (taka sta npr. odprtje Sueškega prekopa in železniška povezava z
Dunajem) in na bolj svobodne možnosti osebnega izražanja (npr. svoboda
bogoslužja). Vsi ti cesarski privilegiji, ki so spodbudili prihod Čehov, Slo-
vakov, Madžarov, Judov, Grkov in Armencev, so obenem privabili trgovce,
obrtnike in male poslovneže.
Taka je bila politika Marije Terezije, ki je privabila v Trst predstav
nike različnih nacionalnosti: Emporij [tako so imenovali Trst, op.
a.] je potreboval kapital in cesarica je ustvarila v Trstu otok ver
ske tolerance. Utrujeni od romanja, Grki, Židje, protestanti, so bili
srečni, ko so dobili mesto, kjer so se lahko ustalili, ne da bi se morali
zaradi tega odreči svoji nacionalni pripadnosti. Tu so lahko obha
jali svoje obrede, ustanavljali šole, kjer so poučevali v svojem jeziku
in se celo organizirali v avtonomne skupnosti.7
3 Milan Pahor, Slavjanska sloga. Slovenci in Hrvati v Trstu. Od avstroogrske monarhije
do italijanske republike 1848–1954 (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2004); J. C. Da-
mir Murkovic, ur., I Croati a Trieste (Trst: Comunità croata di Trieste, 2007).
4 Giorgio Milossevich in Marisa Bianco Fiorin, I Serbi a Trieste: storia, religione, arte
(Udine: Istituto per l’enciclopedia del Friuli-Venezia Giulia, 1978).
5 Jože Pirjevec, »Trst je naš!«, boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana: Nova re-
vija, 2007), 16.
6 Rieder, »Cosmopoliti sull’Adriatico«, 100.
7 Giorgio Negrelli, ur., La Favilla (1836–1846) (Verona: Del Bianco Editore, 1985), 15.
272
nosti, vseh okoliških četrti in predmestja, hrvaščina3 in srbščina4 pa pred-
vsem – čeprav ne izključno – jezika priseljenih delavcev. Konec in začetek
20. stoletja se je slovenščina utrdila tudi kot jezik politikov in intelektual-
cev, prek katerega so si slovanske komponente mesta izborile politične pra-
vice na deželni in državni ravni.
Mestno vrvenje je torej obsegalo avtohtone prebivalce, priseljence iz
bližjega in daljnega zaledja ter celo vrsto državnih, administrativnih, ver-
skih predstavništev, ta so v mestu aktivna še danes.
Najprej bomo pogledali razvoj mesta, ki je postalo glavno cesarsko
pristanišče in četrto največje mesto v avstro-ogrskem cesarstvu vse do leta
1918, torej vse dokler ni država razpadla. Prvi veliki dosežek je pridobitev
statusa proste luke, ki ga je Trstu leta 1719 dodelila cesarska oblast. Demo-
grafska rast mesta je bila v 19. stoletju skokovita: leta 1853 je bilo v Trstu
95.000 prebivalcev, leta 1910 pa 230.000.5 Mesto, ki je »istočasno postalo edi
no mediteransko pristanišče nemške konfederacije«,6 je pridobilo številne
prednostne točke, ki so v glavnem vezane na intermodalne povezovalne
koridorje (taka sta npr. odprtje Sueškega prekopa in železniška povezava z
Dunajem) in na bolj svobodne možnosti osebnega izražanja (npr. svoboda
bogoslužja). Vsi ti cesarski privilegiji, ki so spodbudili prihod Čehov, Slo-
vakov, Madžarov, Judov, Grkov in Armencev, so obenem privabili trgovce,
obrtnike in male poslovneže.
Taka je bila politika Marije Terezije, ki je privabila v Trst predstav
nike različnih nacionalnosti: Emporij [tako so imenovali Trst, op.
a.] je potreboval kapital in cesarica je ustvarila v Trstu otok ver
ske tolerance. Utrujeni od romanja, Grki, Židje, protestanti, so bili
srečni, ko so dobili mesto, kjer so se lahko ustalili, ne da bi se morali
zaradi tega odreči svoji nacionalni pripadnosti. Tu so lahko obha
jali svoje obrede, ustanavljali šole, kjer so poučevali v svojem jeziku
in se celo organizirali v avtonomne skupnosti.7
3 Milan Pahor, Slavjanska sloga. Slovenci in Hrvati v Trstu. Od avstroogrske monarhije
do italijanske republike 1848–1954 (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 2004); J. C. Da-
mir Murkovic, ur., I Croati a Trieste (Trst: Comunità croata di Trieste, 2007).
4 Giorgio Milossevich in Marisa Bianco Fiorin, I Serbi a Trieste: storia, religione, arte
(Udine: Istituto per l’enciclopedia del Friuli-Venezia Giulia, 1978).
5 Jože Pirjevec, »Trst je naš!«, boj Slovencev za morje (1848–1954) (Ljubljana: Nova re-
vija, 2007), 16.
6 Rieder, »Cosmopoliti sull’Adriatico«, 100.
7 Giorgio Negrelli, ur., La Favilla (1836–1846) (Verona: Del Bianco Editore, 1985), 15.
272
