Page 295 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 295
doba čitalniškega rodoljubja: slovansk a čitalnica v mar iboru
Tudi zaradi tega v začetku ni razvila dobre knjižnice, ampak je vsesko-
zi imela bralnico časnikov in časopisov. Vendar je čitalniški odbor kazal iz
leta v leto večjo skrb za svojo knjižnico, kar se seveda da razložiti z vse bolj
razgibanim političnim in kulturnim življenjem v mestu in na Slovenskem,
s socialno, nacionalno in politično diferenciacijo v mestu ob koncu 19. sto-
letja. Že v društvenih pravilih so zapisali, da se »napravi knjižnica po moči
društvenega premoženja in po dobrovoljnih darilih v denarju, knjigah in ro
kopisih, ki govore o slovanskih zadevah.«18 Knjižnici so namenili predvsem
znanstveni značaj in jo začeli graditi takoj ob ustanovitvi Čitalnice. Poseb-
no mesto so namenili časnikom kot viru političnih informacij. Običajno so
za silvestrovo licitirali kompletne letnike časopisov. Ta praksa se je obdr-
žala vse do prve svetovne vojne, razen za slovenske časopise in časnike, ki
so jih kot zgodovinski vir vezali za ohranjanje. Franjo Baš je v tej odloči-
tvi občnega zbora leta 1869 videl zametke znanstvene knjižnice v Maribo-
ru. Kljub temu, da je čitalniška knjižnica doživljala vzpone in padce, bila
pogostoma tudi neurejena, je Slovanska čitalnica ves čas svojega delovanje
skrbela za bralnico periodičnega tiska.
Slovanska čitalnica je za svoje delovanje potrebovala ustrezne prosto-
re, običajno dve sobi. Pridobivala jih je tako, kot so si jih, zlasti ob kon-
cu stoletja tudi druga mariborska društva – v različnih gostilnah in ho-
telih. Slovanska čitalnica v Mariboru skoraj štiri desetletja po ustanovitvi
ni imela takšnih prostorov za svoje delovanje, kot ga je imelo nemško gle-
dališko in kazinsko društvo v kazinskem poslopju na Stolnem, današnjem
Slomškovem trgu. Prisiljena je bila v mestu iskati manj ugodne, skromnej-
še prostore. Delovanje mariborske čitalnice je bilo v veliki meri odvisno od
prostorov, ki so dopuščali skromnejše prireditve. Vplivali pa so tudi na či-
talniško glasbeno in gledališko delovanje. Za slednje ja kazinski blišč po-
gostoma premamil gledalce, da bi se priključili čitalničarjem.
Prvo bivališče Čitalnice so predstavljale sobe pri gostilničarju Carlu
Šramelnu, »pravičnemu in poštenemu Nemcu«,19 kot ga je označil Janez Maj-
ciger v svojem govoru ob dvajsetletnici čitalnice. Prostor so opremili s po-
hištvom, portreti slovenskih in slovanskih veljakov in s pomočjo dr. Do-
minkuša kupili tudi glasovir.20 Gre za prostore v gostilni »Pivnica pri moki«
(Mehlgrube) na Rotovškem trgu 3 (danes je to severni del stavbe, kjer sta
do nekaj dni nazaj domovala Mariborska knjižnica in Lutkovno gledališče,
18 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru (Maribor: Obzorja, 2002), 537.
19 Ibid., 525.
20 Janez Majciger, »Čitalnica mariborska«, Slovenski gospodar 15, št. 40 (6. oktober
1881): 317, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DPEFDVPP.
293
Tudi zaradi tega v začetku ni razvila dobre knjižnice, ampak je vsesko-
zi imela bralnico časnikov in časopisov. Vendar je čitalniški odbor kazal iz
leta v leto večjo skrb za svojo knjižnico, kar se seveda da razložiti z vse bolj
razgibanim političnim in kulturnim življenjem v mestu in na Slovenskem,
s socialno, nacionalno in politično diferenciacijo v mestu ob koncu 19. sto-
letja. Že v društvenih pravilih so zapisali, da se »napravi knjižnica po moči
društvenega premoženja in po dobrovoljnih darilih v denarju, knjigah in ro
kopisih, ki govore o slovanskih zadevah.«18 Knjižnici so namenili predvsem
znanstveni značaj in jo začeli graditi takoj ob ustanovitvi Čitalnice. Poseb-
no mesto so namenili časnikom kot viru političnih informacij. Običajno so
za silvestrovo licitirali kompletne letnike časopisov. Ta praksa se je obdr-
žala vse do prve svetovne vojne, razen za slovenske časopise in časnike, ki
so jih kot zgodovinski vir vezali za ohranjanje. Franjo Baš je v tej odloči-
tvi občnega zbora leta 1869 videl zametke znanstvene knjižnice v Maribo-
ru. Kljub temu, da je čitalniška knjižnica doživljala vzpone in padce, bila
pogostoma tudi neurejena, je Slovanska čitalnica ves čas svojega delovanje
skrbela za bralnico periodičnega tiska.
Slovanska čitalnica je za svoje delovanje potrebovala ustrezne prosto-
re, običajno dve sobi. Pridobivala jih je tako, kot so si jih, zlasti ob kon-
cu stoletja tudi druga mariborska društva – v različnih gostilnah in ho-
telih. Slovanska čitalnica v Mariboru skoraj štiri desetletja po ustanovitvi
ni imela takšnih prostorov za svoje delovanje, kot ga je imelo nemško gle-
dališko in kazinsko društvo v kazinskem poslopju na Stolnem, današnjem
Slomškovem trgu. Prisiljena je bila v mestu iskati manj ugodne, skromnej-
še prostore. Delovanje mariborske čitalnice je bilo v veliki meri odvisno od
prostorov, ki so dopuščali skromnejše prireditve. Vplivali pa so tudi na či-
talniško glasbeno in gledališko delovanje. Za slednje ja kazinski blišč po-
gostoma premamil gledalce, da bi se priključili čitalničarjem.
Prvo bivališče Čitalnice so predstavljale sobe pri gostilničarju Carlu
Šramelnu, »pravičnemu in poštenemu Nemcu«,19 kot ga je označil Janez Maj-
ciger v svojem govoru ob dvajsetletnici čitalnice. Prostor so opremili s po-
hištvom, portreti slovenskih in slovanskih veljakov in s pomočjo dr. Do-
minkuša kupili tudi glasovir.20 Gre za prostore v gostilni »Pivnica pri moki«
(Mehlgrube) na Rotovškem trgu 3 (danes je to severni del stavbe, kjer sta
do nekaj dni nazaj domovala Mariborska knjižnica in Lutkovno gledališče,
18 Bruno Hartman, Kultura v Mariboru (Maribor: Obzorja, 2002), 537.
19 Ibid., 525.
20 Janez Majciger, »Čitalnica mariborska«, Slovenski gospodar 15, št. 40 (6. oktober
1881): 317, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DPEFDVPP.
293
