Page 294 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 294
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
da se do materinega jezika veča veselje in veča ljubezen obudi, bodo
se vsi članovi vsak teden in komur je mogoče, vsak dan zbrali in se
ne samo tam, temveč tudi indi, kolikor je mogoče slovenskega jezi
ka posluževali. Pri vsak tedešnjem zboru morejo se znanstveni in
zabavni govori držati, narodne pesmi se pevati in na vsak način če
se skrbeti za občno zabavljanje.15
Štajersko državno namestništvo je njena pravila potrdilo 4. septembra
1861.
Zapisnik o ustanovitvi je podpisalo 20 rodoljubov, prvih članov Čital-
nice. Ustanovitelji so v samem mestu imeli vzorec v društvih, v katerih so
delovali sami, vendar je bil tam jezik nemški, njihove dejavnosti pa so bile
takšne, da so bile primerne tudi za novo Slovansko čitalnico.
Društvo Slovanska čitalnica se je odločilo, da bo imelo v svoji bralnici
»vse slovenske pa tudi najboljše časopise v drugih jezikih«.16 Pravila so dolo-
čala, da se bodo člani sestajali tedensko, po možnosti pa tudi pogosteje, in
se pogovarjali po slovensko. Na tedenskih sestankih pa naj bi bil na spore-
du znanstveni in zabavni nagovori, pele naj bi se ljudske pesmi in poskrbe-
li naj bi za različne vrste zabave.
Društvena pravila mariborske čitalnice kažejo, da so se v njej zbira-
li slovensko opredeljeni člani, pa tudi tisti, ki so želeli vstopiti v slovenski
kulturni krog.17 Slednjim je vstop omogočalo osvajanje rabe slovenščine in
s tem utrjevanje zavesti pripadnosti različnim slovanskim kulturam, pred-
vsem pa sprejemanje slovenske kulturne dediščine. Hkrati je to pomenilo
odpovedovanje dotedanjemu občevalnemu jeziku, nemščini. Nastanek či-
talnic je pravzaprav pomenil ne samo kulturno, ampak tudi politično de-
janje. Člani čitalnice so bili meščani, predvsem svobodnih poklicev – od-
vetniki, koncipienti, notarji, zdravniki, nekateri trgovci, pa tudi profesorji
mariborskih srednjih šol in bogoslovja, duhovniki in učitelji, sodniki …
Meščansko ekskluzivnost je mariborska čitalnica vzdrževala kar nekaj de-
setletij. Kmete in prebivalce podeželja je le redko vabila na svoje prireditve.
Ob tem pa je treba poudariti, da je čitalnico moralno in finančno podprl la-
vantinski škof dr. Anton Martin Slomšek, ki je že 19. julija v pismu pozdra-
vil ustanovitev čitalnice.
Čitalnica je bila nacionalno, kulturno in družabno zbirališče Sloven-
cev v Mariboru. Kar enajstkrat je zamenjala svoje prostore.
15 Ibid.
16 Ibid.
17 Hartman, »Čitalnice jedro slovenskega kulturnega razvoja«, 172–3.
292
da se do materinega jezika veča veselje in veča ljubezen obudi, bodo
se vsi članovi vsak teden in komur je mogoče, vsak dan zbrali in se
ne samo tam, temveč tudi indi, kolikor je mogoče slovenskega jezi
ka posluževali. Pri vsak tedešnjem zboru morejo se znanstveni in
zabavni govori držati, narodne pesmi se pevati in na vsak način če
se skrbeti za občno zabavljanje.15
Štajersko državno namestništvo je njena pravila potrdilo 4. septembra
1861.
Zapisnik o ustanovitvi je podpisalo 20 rodoljubov, prvih članov Čital-
nice. Ustanovitelji so v samem mestu imeli vzorec v društvih, v katerih so
delovali sami, vendar je bil tam jezik nemški, njihove dejavnosti pa so bile
takšne, da so bile primerne tudi za novo Slovansko čitalnico.
Društvo Slovanska čitalnica se je odločilo, da bo imelo v svoji bralnici
»vse slovenske pa tudi najboljše časopise v drugih jezikih«.16 Pravila so dolo-
čala, da se bodo člani sestajali tedensko, po možnosti pa tudi pogosteje, in
se pogovarjali po slovensko. Na tedenskih sestankih pa naj bi bil na spore-
du znanstveni in zabavni nagovori, pele naj bi se ljudske pesmi in poskrbe-
li naj bi za različne vrste zabave.
Društvena pravila mariborske čitalnice kažejo, da so se v njej zbira-
li slovensko opredeljeni člani, pa tudi tisti, ki so želeli vstopiti v slovenski
kulturni krog.17 Slednjim je vstop omogočalo osvajanje rabe slovenščine in
s tem utrjevanje zavesti pripadnosti različnim slovanskim kulturam, pred-
vsem pa sprejemanje slovenske kulturne dediščine. Hkrati je to pomenilo
odpovedovanje dotedanjemu občevalnemu jeziku, nemščini. Nastanek či-
talnic je pravzaprav pomenil ne samo kulturno, ampak tudi politično de-
janje. Člani čitalnice so bili meščani, predvsem svobodnih poklicev – od-
vetniki, koncipienti, notarji, zdravniki, nekateri trgovci, pa tudi profesorji
mariborskih srednjih šol in bogoslovja, duhovniki in učitelji, sodniki …
Meščansko ekskluzivnost je mariborska čitalnica vzdrževala kar nekaj de-
setletij. Kmete in prebivalce podeželja je le redko vabila na svoje prireditve.
Ob tem pa je treba poudariti, da je čitalnico moralno in finančno podprl la-
vantinski škof dr. Anton Martin Slomšek, ki je že 19. julija v pismu pozdra-
vil ustanovitev čitalnice.
Čitalnica je bila nacionalno, kulturno in družabno zbirališče Sloven-
cev v Mariboru. Kar enajstkrat je zamenjala svoje prostore.
15 Ibid.
16 Ibid.
17 Hartman, »Čitalnice jedro slovenskega kulturnega razvoja«, 172–3.
292
