Page 293 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 293
doba čitalniškega rodoljubja: slovansk a čitalnica v mar iboru
predsednika, tajnika, blagajnika ali denarničarja in knjižničarja. Slednji je
moral »skrbeti, da se knjige ne izgube, vselej zapisati, komu da je to ali uno
knjigo izposodil, da ve potem je li bravec knjigo poškodoval ali ne. On je od
govoren za izposojene knjige.«12
Čitalniške prireditve so bile organizirane le za člane čitalnice, vendar
so ti s seboj na prireditve ali v samo čitalnico lahko pripeljali ljudi, ki niso
živeli v kraju, kjer je delovala čitalnica. Čitalniške prireditve in programi so
imeli nalogo, da so izobraževali ali pa imeli namen razvedriti obiskovalce.
Posebno slavnostne so bile prireditve ob ustanovitvi čitalnice. Čitalničarji
so imeli za svoje delovanje dva prostora, in sicer večjega, ki so ga namenjali
družabnosti (kartanje, igranje domine, šaha …) in manjšega, namenjenega
hrambi in branju časopisov in časnikov ter knjig. Poimenovali so ga bralni-
ca. Pogosto so bili prostori najeti pri gostilničarjih, da so imeli pri roki tudi
hrano in pijačo. Prireditve, t. i. bésede so prirejali ob praznikih ali ob dru-
gih slavnostnih prireditvah. Čitalniško delovanje je obsegalo glasbeno in
gledališko dejavnost, predavanja in govore ter druge dejavnosti, med kate-
rimi je posebno mesto imela čitalniška knjižnica. Pogosto so jih imenova-
li »narodne bukvarnice«. Osnova za delo so bila čitalniška pravila, napisana
po zakonskih predpisih.13
In vse to je značilno tudi za mariborsko Slovansko čitalnico. Ohranje-
na pravila mariborske čitalnice, skupaj z zapisnikom o ustanovitvi, nas po-
peljejo 160 let nazaj. Poleti 1861 se je več mariborskih slovensko usmerjenih
meščanov pod vodstvom odvetniških pripravnikov, dr. Janka Serneca in
dr. Jakoba Ploja, odločilo ustanoviti društvo, katerega namen je bilo »skrbe
ti za to, da morejo Slovenci v Mariboru po svojih lastnostih in v svojem duhu
izobraževati in razveselovati.«14
Na ustanovnem sestanku čitalnice, ki je bilo kar v stanovanju odve-
tnika, dr. Ferdinanda Dominkuša, je 16 ustanovnih članov izvolilo odbor
čitalnice. Predsednik je postal dr. Janko Sernec, tajnik in namestnik pred-
sednika profesor Šuman, blagajnik ali – kot so zapisali – denarničar dr. Pa-
vlič, drugi odborniki pa so bili dr. Ferdinand Dominkuš, profesor Božidar
Šinko, profesor Janez Majciger in učitelj Janez Miklošič. Na tem sestanku so
sprejeli tudi pravila novega društva, ki so v 2. členu določala,
12 Glej Ibid., 73 oz. arhivsko gradivo v ARS, Zbirka društvena pravil, št. 80.
13 Uršič »Čitalnice – posebnost slovenske zgodovine«, 73–8.
14 »Pravila društva narodne slovanske čitavnice v Mariboru«. UKM, Rokopisna
zbirka, Ms 201/I-4; »Pravila 1861«, 1861, https://dr.ukm.um.si/izpis.php?lang=sl-
v&id=17990.
291
predsednika, tajnika, blagajnika ali denarničarja in knjižničarja. Slednji je
moral »skrbeti, da se knjige ne izgube, vselej zapisati, komu da je to ali uno
knjigo izposodil, da ve potem je li bravec knjigo poškodoval ali ne. On je od
govoren za izposojene knjige.«12
Čitalniške prireditve so bile organizirane le za člane čitalnice, vendar
so ti s seboj na prireditve ali v samo čitalnico lahko pripeljali ljudi, ki niso
živeli v kraju, kjer je delovala čitalnica. Čitalniške prireditve in programi so
imeli nalogo, da so izobraževali ali pa imeli namen razvedriti obiskovalce.
Posebno slavnostne so bile prireditve ob ustanovitvi čitalnice. Čitalničarji
so imeli za svoje delovanje dva prostora, in sicer večjega, ki so ga namenjali
družabnosti (kartanje, igranje domine, šaha …) in manjšega, namenjenega
hrambi in branju časopisov in časnikov ter knjig. Poimenovali so ga bralni-
ca. Pogosto so bili prostori najeti pri gostilničarjih, da so imeli pri roki tudi
hrano in pijačo. Prireditve, t. i. bésede so prirejali ob praznikih ali ob dru-
gih slavnostnih prireditvah. Čitalniško delovanje je obsegalo glasbeno in
gledališko dejavnost, predavanja in govore ter druge dejavnosti, med kate-
rimi je posebno mesto imela čitalniška knjižnica. Pogosto so jih imenova-
li »narodne bukvarnice«. Osnova za delo so bila čitalniška pravila, napisana
po zakonskih predpisih.13
In vse to je značilno tudi za mariborsko Slovansko čitalnico. Ohranje-
na pravila mariborske čitalnice, skupaj z zapisnikom o ustanovitvi, nas po-
peljejo 160 let nazaj. Poleti 1861 se je več mariborskih slovensko usmerjenih
meščanov pod vodstvom odvetniških pripravnikov, dr. Janka Serneca in
dr. Jakoba Ploja, odločilo ustanoviti društvo, katerega namen je bilo »skrbe
ti za to, da morejo Slovenci v Mariboru po svojih lastnostih in v svojem duhu
izobraževati in razveselovati.«14
Na ustanovnem sestanku čitalnice, ki je bilo kar v stanovanju odve-
tnika, dr. Ferdinanda Dominkuša, je 16 ustanovnih članov izvolilo odbor
čitalnice. Predsednik je postal dr. Janko Sernec, tajnik in namestnik pred-
sednika profesor Šuman, blagajnik ali – kot so zapisali – denarničar dr. Pa-
vlič, drugi odborniki pa so bili dr. Ferdinand Dominkuš, profesor Božidar
Šinko, profesor Janez Majciger in učitelj Janez Miklošič. Na tem sestanku so
sprejeli tudi pravila novega društva, ki so v 2. členu določala,
12 Glej Ibid., 73 oz. arhivsko gradivo v ARS, Zbirka društvena pravil, št. 80.
13 Uršič »Čitalnice – posebnost slovenske zgodovine«, 73–8.
14 »Pravila društva narodne slovanske čitavnice v Mariboru«. UKM, Rokopisna
zbirka, Ms 201/I-4; »Pravila 1861«, 1861, https://dr.ukm.um.si/izpis.php?lang=sl-
v&id=17990.
291
