Page 436 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 436
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
glavnim ozirom na učence orgljarske šole v letu 1881. Leta 1904 je Foerster iz-
dal posodobljeno verzijo učbenika z naslovom Harmonija in kontrapunkt.
Učbenika (1881, 1904) Antona Foersterja predstavljata mejnik v razvoju
harmonije in kontrapunkta. Čeprav je avtor v drugi verziji iz leta 1904 delo-
ma spreminjal terminologijo glasbenoteoretičnih pojmov na področju har-
monije in kontrapunkta, je z učbenikoma postavil temelje v razvoju termi-
nologije na obeh področjih. Podobna terminologija je bila v uporabi tudi v
30-ih letih 20. stoletja, zlasti v učbenikih za harmonijo. Terminologija na
področju kontrapunkta pa je večje spremembe doživela z učbeniškimi gra-
divi Lucijana M. Škerjanca, ko je objavil Nauk o kontrapunktu (1944) in mo-
nografijo Kontrapunkt in fuga (1952, 1956).8
Harmonija od ustanovitve glasbenega konservatorija
do Glasbene akademije
Ustanovitev glasbenega konservatorija pri Glasbeni matici v Ljubljani (1919)
je sprožila zviševanje zahtev pri izobraževanju poklicnih glasbenih profilov.
Konservatorij je tako vključeval predmetnike različnih šol kot so bile Šola
za inštrumente, Šola za izobrazbo v solopetju za koncert in opero, Operna
šola in Dramatična šola, med njimi je delovala tudi Šola za glasbeno teorijo.
Šola za glasbeno teorijo, ki je vključevala različne pododdelke in je trajala
od 6 do 7 let, je bila namenjena izobraževanju kapelnikov, opernim in kon-
certnim dirigentom, pevovodjem in glasbenim učiteljem. Njen predmetnik
je obsegal predmete elementarna teorija, harmonija, kontrapunkt in kom-
pozicija. Večji premik v razvoju glasbenoteoretičnih predmetov je opaziti s
podržavljenjem konservatorija (1926), ko je za učence z večjimi ambicijami
izobraževanje trajalo šest let na srednji stopnji in štiri leta na višji stopnji.
Ob obveznem pouku inštrumenta ali petja so učenci morali obiskovati ob
drugih predmetih, kot so splošna glasbena teorija, skladba (kompozicija),
inštrumentacija, nauk o inštrumentih, forme in analiza, glasbena estetika,
glasbena zgodovina, komorne vaje, klavirska spremljava, orkestralne vaje,
mladinsko petje, zborovska šola, operna šola in plastika (ples), tudi har-
monijo, kontrapunkt in oblikoslovje.9 Po zaslugi ravnatelja podržavljene-
8 Katarina Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete od ustanovitve Kon-
servatorija do danes«, v Med ljubeznijo in poklicem: Sto let Konservatorija za glas
bo in balet Ljubljana, ur. Leon Stefanija in Suzana Zorko (Ljubljana: Znanstvena za-
ložba Filozofske fakultete, 2019), 211.
9 Nataša Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina. Ljubljanska Glasbena mati
ca do konca druge svetovne vojne (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015), 169–70, 172.
434
glavnim ozirom na učence orgljarske šole v letu 1881. Leta 1904 je Foerster iz-
dal posodobljeno verzijo učbenika z naslovom Harmonija in kontrapunkt.
Učbenika (1881, 1904) Antona Foersterja predstavljata mejnik v razvoju
harmonije in kontrapunkta. Čeprav je avtor v drugi verziji iz leta 1904 delo-
ma spreminjal terminologijo glasbenoteoretičnih pojmov na področju har-
monije in kontrapunkta, je z učbenikoma postavil temelje v razvoju termi-
nologije na obeh področjih. Podobna terminologija je bila v uporabi tudi v
30-ih letih 20. stoletja, zlasti v učbenikih za harmonijo. Terminologija na
področju kontrapunkta pa je večje spremembe doživela z učbeniškimi gra-
divi Lucijana M. Škerjanca, ko je objavil Nauk o kontrapunktu (1944) in mo-
nografijo Kontrapunkt in fuga (1952, 1956).8
Harmonija od ustanovitve glasbenega konservatorija
do Glasbene akademije
Ustanovitev glasbenega konservatorija pri Glasbeni matici v Ljubljani (1919)
je sprožila zviševanje zahtev pri izobraževanju poklicnih glasbenih profilov.
Konservatorij je tako vključeval predmetnike različnih šol kot so bile Šola
za inštrumente, Šola za izobrazbo v solopetju za koncert in opero, Operna
šola in Dramatična šola, med njimi je delovala tudi Šola za glasbeno teorijo.
Šola za glasbeno teorijo, ki je vključevala različne pododdelke in je trajala
od 6 do 7 let, je bila namenjena izobraževanju kapelnikov, opernim in kon-
certnim dirigentom, pevovodjem in glasbenim učiteljem. Njen predmetnik
je obsegal predmete elementarna teorija, harmonija, kontrapunkt in kom-
pozicija. Večji premik v razvoju glasbenoteoretičnih predmetov je opaziti s
podržavljenjem konservatorija (1926), ko je za učence z večjimi ambicijami
izobraževanje trajalo šest let na srednji stopnji in štiri leta na višji stopnji.
Ob obveznem pouku inštrumenta ali petja so učenci morali obiskovati ob
drugih predmetih, kot so splošna glasbena teorija, skladba (kompozicija),
inštrumentacija, nauk o inštrumentih, forme in analiza, glasbena estetika,
glasbena zgodovina, komorne vaje, klavirska spremljava, orkestralne vaje,
mladinsko petje, zborovska šola, operna šola in plastika (ples), tudi har-
monijo, kontrapunkt in oblikoslovje.9 Po zaslugi ravnatelja podržavljene-
8 Katarina Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete od ustanovitve Kon-
servatorija do danes«, v Med ljubeznijo in poklicem: Sto let Konservatorija za glas
bo in balet Ljubljana, ur. Leon Stefanija in Suzana Zorko (Ljubljana: Znanstvena za-
ložba Filozofske fakultete, 2019), 211.
9 Nataša Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina. Ljubljanska Glasbena mati
ca do konca druge svetovne vojne (Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2015), 169–70, 172.
434
