Page 438 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 438
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
ga učnega gradiva za to področje. Natančne letnice nastanka učnih načrtov
za harmonijo in Skripta za harmonijo niso razvidne. Sklepamo, da sta bila
učna načrta za oba letnika harmonije oblikovana v letu 1926, ko je ravnatelj
Matej Hubad ob podržavljenju konservatorija spodbudil posodobitev vseh
učnih načrtov. Predvidevamo tudi, da se Premrlov učni načrt za harmoni-
jo ni vsebinsko posodabljal v letu 1933, ko je vodstvo konservatorija prevzel
solopevec Julij Betetto (1885–1963),16 saj dokumentov o tem nismo zasledili
in da se je slednji uporabljal vse do ustanovitve Glasbene akademije, ko so
bili predmetniki in učni načrti posodobljeni in ločeno pripravljeni za sre-
dnješolsko in visokošolsko izobraževanje.
Učbeniki za harmonijo od glasbenega konservatorija
do Glasbene akademije
Prvi večji premik v razvoju učnih gradiv za harmonijo zasledimo v 30-ih le-
tih 20. stoletja, ko so za slednje področje učna gradiva pripravili Lucijan M.
Škerjanc (1900–1973), Vasilij Mirk (1884–1962) in Emil Komel (1875–1960).
Ob Stanku Premrlu je na državnem konservatoriju pedagoško deloval nje-
gov učenec Lucijan M. Škerjanc, ki je pri rosnih 22-ih letih poučeval har-
monijo in kontrapunkt ter občutil umanjkanje učbeniških gradiv. Tako je
pripravil prva učna gradiva, Nauk o inštrumentih (1933) in Nauk o harmo
niji (1934). Obe učni gradivi je v letu 1940/41 izdala Glasbena akademija,17 s
tem, da je Škerjanc v obdobju delovanja Glasbene akademije izdal tudi po-
sodobljeno gradivo za harmonijo (Harmonija, 1942), v letu 1944 pa učno
gradivo Nauk o kontrapunktu.
Dve leti pred izidom Škerjančevega gradiva Nauk o harmoniji (1934) je
slovenski skladatelj, zborovodja, dirigent in glasbeni pedagog Vasilij Mirk
izdal učbenik za harmonijo z naslovom Nauk o akordih (1932). Mirk, ki je
poučeval klavir, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgo-
dovino na glasbeni šoli Glasbene matice v Trstu, kasneje na šoli Glasbe-
ne matice v Mariboru, kjer je vodil pevski zbor ter poučeval harmonijo in
zgodovino,18 je bil prvi avtor po Antonu Foersterju, ki je zasnoval učbenik
za harmonijo. Učbenik je avtor sprva uporabljal za pouk harmonije na šoli
16 Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina, 172; Tina Bohak, »Pevska šola Julija
Betetta«, (diss., Univerza v Ljubljani, 2013), 141–2.
17 Jelena Grazio, »Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih od leta 1867 do da-
nes« (diss., Univerza v Ljubljani, 2017), 76.
18 Manja Flisar, »Mirk v Mariboru«, v Mirkov zbornik, ur. Edo Škulj (Ljubljana: Dru-
žina, 2003), 69; Branka Rotar Pance, »Mirk v Ljubljani«, v Mirkov zbornik, ur. Edo
Škulj (Ljubljana: Družina, 2003), 91.
436
ga učnega gradiva za to področje. Natančne letnice nastanka učnih načrtov
za harmonijo in Skripta za harmonijo niso razvidne. Sklepamo, da sta bila
učna načrta za oba letnika harmonije oblikovana v letu 1926, ko je ravnatelj
Matej Hubad ob podržavljenju konservatorija spodbudil posodobitev vseh
učnih načrtov. Predvidevamo tudi, da se Premrlov učni načrt za harmoni-
jo ni vsebinsko posodabljal v letu 1933, ko je vodstvo konservatorija prevzel
solopevec Julij Betetto (1885–1963),16 saj dokumentov o tem nismo zasledili
in da se je slednji uporabljal vse do ustanovitve Glasbene akademije, ko so
bili predmetniki in učni načrti posodobljeni in ločeno pripravljeni za sre-
dnješolsko in visokošolsko izobraževanje.
Učbeniki za harmonijo od glasbenega konservatorija
do Glasbene akademije
Prvi večji premik v razvoju učnih gradiv za harmonijo zasledimo v 30-ih le-
tih 20. stoletja, ko so za slednje področje učna gradiva pripravili Lucijan M.
Škerjanc (1900–1973), Vasilij Mirk (1884–1962) in Emil Komel (1875–1960).
Ob Stanku Premrlu je na državnem konservatoriju pedagoško deloval nje-
gov učenec Lucijan M. Škerjanc, ki je pri rosnih 22-ih letih poučeval har-
monijo in kontrapunkt ter občutil umanjkanje učbeniških gradiv. Tako je
pripravil prva učna gradiva, Nauk o inštrumentih (1933) in Nauk o harmo
niji (1934). Obe učni gradivi je v letu 1940/41 izdala Glasbena akademija,17 s
tem, da je Škerjanc v obdobju delovanja Glasbene akademije izdal tudi po-
sodobljeno gradivo za harmonijo (Harmonija, 1942), v letu 1944 pa učno
gradivo Nauk o kontrapunktu.
Dve leti pred izidom Škerjančevega gradiva Nauk o harmoniji (1934) je
slovenski skladatelj, zborovodja, dirigent in glasbeni pedagog Vasilij Mirk
izdal učbenik za harmonijo z naslovom Nauk o akordih (1932). Mirk, ki je
poučeval klavir, glasbeno teorijo, harmonijo, kontrapunkt in glasbeno zgo-
dovino na glasbeni šoli Glasbene matice v Trstu, kasneje na šoli Glasbe-
ne matice v Mariboru, kjer je vodil pevski zbor ter poučeval harmonijo in
zgodovino,18 je bil prvi avtor po Antonu Foersterju, ki je zasnoval učbenik
za harmonijo. Učbenik je avtor sprva uporabljal za pouk harmonije na šoli
16 Cigoj Krstulović, Zgodovina, spomin, dediščina, 172; Tina Bohak, »Pevska šola Julija
Betetta«, (diss., Univerza v Ljubljani, 2013), 141–2.
17 Jelena Grazio, »Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih od leta 1867 do da-
nes« (diss., Univerza v Ljubljani, 2017), 76.
18 Manja Flisar, »Mirk v Mariboru«, v Mirkov zbornik, ur. Edo Škulj (Ljubljana: Dru-
žina, 2003), 69; Branka Rotar Pance, »Mirk v Ljubljani«, v Mirkov zbornik, ur. Edo
Škulj (Ljubljana: Družina, 2003), 91.
436
