Page 439 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 439
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
Glasbene matice v Mariboru, z njegovim prihodom na Glasbeno akademi-
jo, med drugo svetovno vojno, in njegovim stalnim delovanjem na Akade-
miji za glasbo, od leta 1951, pa tudi na obeh omenjenih inštitucijah. Učbe-
nik, ki ga hrani knjižnica Akademije za glasbo, Univerze v Ljubljani, sestoji
iz 12 poglavij. V uvodnem delu avtor obravnava elemente na področju glas-
bene teorije – tonski sistem, alikvotni toni, lestvice (dur, mol, modalne le-
stvice), intervali, trozvoki, četverozvoki in peterozvoki z obrnitvami. V
naslednjem poglavju avtor obravnava trozvoke in četverozvoke na posa-
meznih stopnjah v duru in molu in tako sistematično preide na obravnavo
gradnje in vezav akordov glede na harmonska pravila štiriglasnega stavka.
Avtor sprva pojasni vertikalno gradnjo trozvokov, četverozvokov in pete-
rozvokov glede na ustreznost podvajanja ali opuščanja posameznih akor-
dičnih tonov, njihovih pozicij v široki, mešani ali ozki harmonični legi in
glede terčne, kvintne in oktavne melodične lege. Nadaljuje z razlago med-
sebojnih vezav akordov in tako sprva pojasni stroge harmonične vezave,
kasneje bolj razgibane melodične vezave, ustreznost gibanja glasov in ka-
dence (avtentična, plagalna, varljiva, razširjena avtentična kadenca). Raz-
lagi gradnje in vezav osnovnih oblik trozvokov sledi obravnava sekstakor-
dov in kvartsekstakordov, uporaba alteriranih trozvokov in četverozvokov
pri prehajanju iz tonalitete v tonalitete, diatonična, kromatična in enhar-
monična modulacija. V sklepu je obravnavana harmonizacija v inštrumen-
talnem stavku, podana so tudi navodila glede analize glasbenih oblik. Uč-
benik ob razlagah posameznih harmoničnih elementov vključuje mnoge
praktične primere harmonizacij basovskih in sopranskih melodičnih linij
in tudi naloge za učenca. Čeprav v učbeniku ne zasledimo navodil glede
ozvočevanja harmonskih nalog, predvidevamo, da je Mirk pri svojem pou-
ku usmerjal učence tudi k slednji dejavnosti, saj je v uvodu učbenika avtor
izpostavil pomen razumevanja in slušnih predstav na področju intervalov
in akordov, ki so temelj za nadaljevanje študija harmonije.19
Istega leta, ko je Lucijan M. Škerjanc pripravil gradivo Nauk o harmo
niji (1934), je Emil Komel izdal učbenik Harmonija: združena s praktični
mi navodili za skladanje glasbenega stavka. Emil Komel (1875–1960), sklada-
telj, pianist, zborovodja in glasbeni pedagog, ki je vodil Pevsko in glasbeno
društvo v Gorici (1900) in bil učitelj klavirja in glasbenoteoretičnih pred-
metov na glasbeni šoli društva, ki je bila leta 1907 priključena kot podružni-
ca Glasbeni matici, je na temelju dolgoletnih pedagoških in zborovodskih
izkušenj oblikoval lastno učno gradivo za harmonijo. Učbenik je namenil
19 Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete«, 220–5.
437
Glasbene matice v Mariboru, z njegovim prihodom na Glasbeno akademi-
jo, med drugo svetovno vojno, in njegovim stalnim delovanjem na Akade-
miji za glasbo, od leta 1951, pa tudi na obeh omenjenih inštitucijah. Učbe-
nik, ki ga hrani knjižnica Akademije za glasbo, Univerze v Ljubljani, sestoji
iz 12 poglavij. V uvodnem delu avtor obravnava elemente na področju glas-
bene teorije – tonski sistem, alikvotni toni, lestvice (dur, mol, modalne le-
stvice), intervali, trozvoki, četverozvoki in peterozvoki z obrnitvami. V
naslednjem poglavju avtor obravnava trozvoke in četverozvoke na posa-
meznih stopnjah v duru in molu in tako sistematično preide na obravnavo
gradnje in vezav akordov glede na harmonska pravila štiriglasnega stavka.
Avtor sprva pojasni vertikalno gradnjo trozvokov, četverozvokov in pete-
rozvokov glede na ustreznost podvajanja ali opuščanja posameznih akor-
dičnih tonov, njihovih pozicij v široki, mešani ali ozki harmonični legi in
glede terčne, kvintne in oktavne melodične lege. Nadaljuje z razlago med-
sebojnih vezav akordov in tako sprva pojasni stroge harmonične vezave,
kasneje bolj razgibane melodične vezave, ustreznost gibanja glasov in ka-
dence (avtentična, plagalna, varljiva, razširjena avtentična kadenca). Raz-
lagi gradnje in vezav osnovnih oblik trozvokov sledi obravnava sekstakor-
dov in kvartsekstakordov, uporaba alteriranih trozvokov in četverozvokov
pri prehajanju iz tonalitete v tonalitete, diatonična, kromatična in enhar-
monična modulacija. V sklepu je obravnavana harmonizacija v inštrumen-
talnem stavku, podana so tudi navodila glede analize glasbenih oblik. Uč-
benik ob razlagah posameznih harmoničnih elementov vključuje mnoge
praktične primere harmonizacij basovskih in sopranskih melodičnih linij
in tudi naloge za učenca. Čeprav v učbeniku ne zasledimo navodil glede
ozvočevanja harmonskih nalog, predvidevamo, da je Mirk pri svojem pou-
ku usmerjal učence tudi k slednji dejavnosti, saj je v uvodu učbenika avtor
izpostavil pomen razumevanja in slušnih predstav na področju intervalov
in akordov, ki so temelj za nadaljevanje študija harmonije.19
Istega leta, ko je Lucijan M. Škerjanc pripravil gradivo Nauk o harmo
niji (1934), je Emil Komel izdal učbenik Harmonija: združena s praktični
mi navodili za skladanje glasbenega stavka. Emil Komel (1875–1960), sklada-
telj, pianist, zborovodja in glasbeni pedagog, ki je vodil Pevsko in glasbeno
društvo v Gorici (1900) in bil učitelj klavirja in glasbenoteoretičnih pred-
metov na glasbeni šoli društva, ki je bila leta 1907 priključena kot podružni-
ca Glasbeni matici, je na temelju dolgoletnih pedagoških in zborovodskih
izkušenj oblikoval lastno učno gradivo za harmonijo. Učbenik je namenil
19 Zadnik, »Učbeniki za glasbenoteoretične predmete«, 220–5.
437
