Page 283 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2025. Glasbena interpretacija: med umetniškim in znanstvenim┊Music Interpretation: Between the Artistic and the Scientific. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 8

pomen harmonsko-oblikovne analize v skladbah i. petrića in a. srebotnjaka ...
stil. Izvedbi slednjih se je smiselno izogniti, sicer bi jih skladatelji v tem ob-
dobju zapisali že sami. Predvsem se nam zdi pomembno, da se uporaba po-
enoti in ni vsakič drugačna.
Petrić in Srebotnjak sta v omenjenih skladbah dodala zapis non arpe-
ggiato (Petrić – Impromptu, 125. takt; Srebotnjak – Preludij št. 4, 36. takt).
Pogosto pa akordi nimajo dodanega nobenega zapisa in omogočajo lastno
interpretacijo, kot so na primer pri Petriću zadnji akord v Impromptuju ali
akordi v allargando delu Preludija. Pri Elegiji so vsi akordi opredeljeni z
oznakami. Pri Srebotnjaku in Petriću se je treba držati zapisanega, saj sta
oba označila arpeggie, prav tako tudi smer igranja, nekaj svobode bi obdr-
žali pri igranju dolgih akordov le pri Impromptuju, kjer si je Pavla Uršič v
prvotni verziji dopisala nekoliko več arpeggiev, kot jih je kasneje v notah
objavljenih ali pri igranju hitrih arpeggiev brizze. 24

Barva tona
Poleg dolgih romantičnih arpeggiev je pri izvedbah skladb 20. stoletja po-
gosto tudi igranje z lepim toplim tonom, ki se pri mlajših harfistih ne spre-
meni glede na izvedbe baročnih, klasicističnih ali romantičnih del. Z is-
kanjem novih zvočnih barv so se ukvarjali številni skladatelji 20. stoletja,
denimo Igor Stravinski, Paul Hindemith ali Benjamin Britten, ki so v svo-
jih delih uporabljali harfo. Boulez je denimo o barvi tona dejal, da ne delu-
25
je sama po sebi, temveč je akustična iluzija barve tona prikazana z načinom
komponiranja. Namesto lepega tona čez celotno skladbo je treba samo
26
barvo tona prilagoditi karakterju skladbe. Predvsem v ponavljajočih se ele-
mentih je ostra prekinitev prejšnje fraze navadno pomembnejša od same
barve tona. Pri Srebotnjaku bi bil ostrejši ton primeren v akordih dvočetr-
tinskih taktov v Preludiju št. 3 ali glasne oktave v triosminskem taktovskem
načinu Preludija št. 5. Pri Petriću pa v akordih, ki se začnejo v 35. taktu Pre-
ludija, oz. akordih, ki se začnejo v 28. taktu Scherzina.

24 Petrić, Impromptu [Neobjavljena verzija].
25 Denimo Igor Stravinski, The Firebird (1910); Paul Hindemith, Concerto for Wo-
odwinds, Harp, and Orchestra (1949); Benjamin Britten, A Ceremony of Carols, Op.
28 (1942); Benjamin Britten, War Requiem, Op. 66 (1962).
26 Pierre Boulez, »Timbre and Composition – Timbre and Language«, Contemporary
Music Review 2 (1987): 169.

283