Page 166 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 166
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
produkcijska kontinuiteta (Tattersall 1999b, 24–25). Drugi premik pa je pred-
stavljala v povojnem duhu vseobsegajoče človečnosti sprejeta odločitev o sis-
tematizaciji fosilnih hominidov. Ni šlo zgolj za to, da so uredili terminološke
probleme na globalni ravni, ampak so tudi v duhu povojnega obdobja vključi-
li v naš rod Homo ter v našo vrsto Homo sapiens več, kot bi glede na anatom-
ske podatke tja sodilo (Cartmill 1993, 201). Tako so se neandertalci naenkrat
znašli v naši vrsti.
Posledično je evolucijska sinteza na konceptualni ravni obračunala s kon-
ceptom človeških ras, ki jih ni prikazala zgolj kot dinamične, ampak je opo-
zorila predvsem na njihovo variabilnost. In ker je ta posledica vplivov okolja,
za katerega je bila uporabljena metafora genetika Sewala Wrighta o adaptativ-
ni pokrajini, kjer populacije balansirajo na vrhovih optimalne adaptacije, pri
čemer naravna selekcija oklesti posameznike, da zdrsnejo v doline med vrho-
vi, rase niso več mogle biti statične kategorije, ki bi imele evolucijsko vrednost.
Ključni ideološki preobrat, ki se je začel nekoliko pred ter potekal soča-
sno z zmagoslavnim pohodom nove evolucijske sinteze, je bilo tudi počasno
sprejemanje evolucionizma v zadnjih tradicionalno konservativnih krogih.
Leta 1935 je bil Henri Breuil pozvan na avdijenco k papežu Piju XI., da mu
pokaže fotografije novoodkrite neandertalske lobanje iz Saccopastoreja ter
predstavi nekatere ideje o razvoju človeka. Po Breuilovih besedah mu je pa-
pež neuradno namignil (Breuil 1958, 3): »To je dejstvo in ne hipoteza. Potrebno
bo preučiti podobne stvari, ko bodo dovolj številne, jih bo potrebno upoštevati.«
Leta 1953 je v Yearbook of Phisical Anthropology Sherwood L. Washburn
objavil ključni manifest fizične antropologije povojnega obdobja. Pravzaprav
je esej z naslovom The New Physical Anthropology objavil že dve leti prej, ven-
dar prispevek ni bil opažen. V članku je obljubljal prihod nove antropologije,
ki bi bila radikalno drugačna od dosedanje – če je bila tradicionalna antropo-
logija ujeta v neskončna opisovanja, bodo v novi antropologiji dominirale dru-
gačne teoretične perspektive. Najpomembnejše bo testiranje hipotez, ki teme-
ljijo na konceptih adaptacij ter evolucije (Armelagos, Van Gerven 2003, 57). V
svojem eseju, v katerem je bolj opisoval stanje sprememb, ki jih je povzročila
nova evolucijska sinteza, kot pa jih napovedoval, je jasno začrtal pomembnost
adaptacije kot ključnega koncepta, ki je služil za zavrnitev fiksnih in nespre-
menljivih rasnih tipoloških sistemov. Rase so postale odprti biološki sistemi,
nastali zaradi okoljskih prilagoditev, in evolucionistični termini niso več slu-
žili za vzpostavitev statičnih sistemov opisovanja v obliki lestev, ampak za opi-
se procesov prilagoditev.
Evolucijska sinteza pa je tudi na drugi ravni radikalno vplivala na razvoj
antropologije. Dobzhansky in Mayr sta v svojih pojasnitvah, ne da bi pozna-
166
produkcijska kontinuiteta (Tattersall 1999b, 24–25). Drugi premik pa je pred-
stavljala v povojnem duhu vseobsegajoče človečnosti sprejeta odločitev o sis-
tematizaciji fosilnih hominidov. Ni šlo zgolj za to, da so uredili terminološke
probleme na globalni ravni, ampak so tudi v duhu povojnega obdobja vključi-
li v naš rod Homo ter v našo vrsto Homo sapiens več, kot bi glede na anatom-
ske podatke tja sodilo (Cartmill 1993, 201). Tako so se neandertalci naenkrat
znašli v naši vrsti.
Posledično je evolucijska sinteza na konceptualni ravni obračunala s kon-
ceptom človeških ras, ki jih ni prikazala zgolj kot dinamične, ampak je opo-
zorila predvsem na njihovo variabilnost. In ker je ta posledica vplivov okolja,
za katerega je bila uporabljena metafora genetika Sewala Wrighta o adaptativ-
ni pokrajini, kjer populacije balansirajo na vrhovih optimalne adaptacije, pri
čemer naravna selekcija oklesti posameznike, da zdrsnejo v doline med vrho-
vi, rase niso več mogle biti statične kategorije, ki bi imele evolucijsko vrednost.
Ključni ideološki preobrat, ki se je začel nekoliko pred ter potekal soča-
sno z zmagoslavnim pohodom nove evolucijske sinteze, je bilo tudi počasno
sprejemanje evolucionizma v zadnjih tradicionalno konservativnih krogih.
Leta 1935 je bil Henri Breuil pozvan na avdijenco k papežu Piju XI., da mu
pokaže fotografije novoodkrite neandertalske lobanje iz Saccopastoreja ter
predstavi nekatere ideje o razvoju človeka. Po Breuilovih besedah mu je pa-
pež neuradno namignil (Breuil 1958, 3): »To je dejstvo in ne hipoteza. Potrebno
bo preučiti podobne stvari, ko bodo dovolj številne, jih bo potrebno upoštevati.«
Leta 1953 je v Yearbook of Phisical Anthropology Sherwood L. Washburn
objavil ključni manifest fizične antropologije povojnega obdobja. Pravzaprav
je esej z naslovom The New Physical Anthropology objavil že dve leti prej, ven-
dar prispevek ni bil opažen. V članku je obljubljal prihod nove antropologije,
ki bi bila radikalno drugačna od dosedanje – če je bila tradicionalna antropo-
logija ujeta v neskončna opisovanja, bodo v novi antropologiji dominirale dru-
gačne teoretične perspektive. Najpomembnejše bo testiranje hipotez, ki teme-
ljijo na konceptih adaptacij ter evolucije (Armelagos, Van Gerven 2003, 57). V
svojem eseju, v katerem je bolj opisoval stanje sprememb, ki jih je povzročila
nova evolucijska sinteza, kot pa jih napovedoval, je jasno začrtal pomembnost
adaptacije kot ključnega koncepta, ki je služil za zavrnitev fiksnih in nespre-
menljivih rasnih tipoloških sistemov. Rase so postale odprti biološki sistemi,
nastali zaradi okoljskih prilagoditev, in evolucionistični termini niso več slu-
žili za vzpostavitev statičnih sistemov opisovanja v obliki lestev, ampak za opi-
se procesov prilagoditev.
Evolucijska sinteza pa je tudi na drugi ravni radikalno vplivala na razvoj
antropologije. Dobzhansky in Mayr sta v svojih pojasnitvah, ne da bi pozna-
166
