Page 168 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 168
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
tropologi začeli obnašati vse bolj komercialno. Iz akademikov so se prelevili v
medijske zvezde, ki so zbirale sredstva za svoje raziskave z nastopanjem v jav-
nosti ter plasiranjem svojih odkritij v poljudnoznanstvene medije. Sočasno je
prišlo tudi do razmaha trga poljudnoznanstvene periodike in profilacije po-
sameznih medijev, v največji meri pa je obdobje prodora antropologije v medi-
je zaznamoval razmah televizije v zadnjih štiridesetih letih (Mann 2003, 140).
Na drugi strani pa je vse večja medijska prisotnost antropologije v javno-
sti imela tudi povratne učinke na naravo antropološkega dela. Zaradi hitrejše-
ga pretoka informacij tako med akterji samimi kot med akterji ter financerji
in javnostjo je prišlo do homogenizacij idej – zadnjih nekaj desetletij se je na-
rava paleoantropološkega diskurza zreducirala navadno na dve nasprotujoči si
teorijski usmerjenosti, ki poskušata podati celostno razlago za opis antropolo-
ških in arheoloških problemov. Situacija je dokaj podobna obdobju štiridese-
tih in petdesetih let dvajsetega stoletja v času velike evolucijske Sinteze, ki pa
se je kasneje sama zrušila prav zaradi njene konceptualne togosti. Ilustrativ-
no lahko primerjamo podatke, da je leta 1928 Gerrit S. Miller iz Smithsonia-
na v pregledu celotne tedanje literature o pitekantropu ugotovil, da je spekter
mnenj obsegal okoli 100 različnih mnenj, kasneje pa je prav zaradi strogos-
ti diktature mišljenja sinteze ter polarizacije medijskega prostora bilo število
različnih mnenj veliko manjše (Murray 1948, 66).
Zgodovinarji arheologije so videli v procesu pravzaprav emancipacijo
ameriške arheologije in antropologije od dediščine medvojne evropske zna-
nosti, ki je bila konceptualno še zasidrana v problematiki 19. stoletja. Posle-
dično naj bi ta emancipacija vodila do rojstva nove arheologije v šestdesetih
in sedemdesetih ter protiprocesualne reakcije v osemdesetih in devetdesetih,
sočasno pa do globalizacije arheološke vede, kar pa je povzročilo tudi poeno-
tenje metodologij in teorij. Svetovna arheologija je tako postala stranski pro-
dukt svetovnega trga, v katerem dominirajo s svojo vlogo Združene države
Amerike, trga, v katerem je masovna potrošnja ustvarila hegemonijo ekonom-
skih interesov nad političnimi (Olivier 1999, 176).
Vendar pa se je v zadnjem desetletju začelo postavljati vprašanje, čigava
arheologija je boljša – vprašanju je botrovalo spoznanje, da obstajajo različne
usmeritve v različnih delih sveta. Danes je v zgodovini razmišljanj o svetov-
ni arheologiji močen poudarek na razmerju med anglo-ameriško znanostjo
in ostankom sveta – njihovo mnenje se vsiljuje in uspešnost posameznikov je
ocenjevana na podlagi upoštevanja njihovih pristopov. Problem je, ker se ne-
razvitost pojmuje kot politični in ekonomski koncept oziroma je ekonomska
nerazvitost projecirana na vse ostale ravni produkcije vedenja. Lubomir Lozny
je opozarjal, da postaja velik problem sprejemanje tujih teoretičnih konceptov
168
tropologi začeli obnašati vse bolj komercialno. Iz akademikov so se prelevili v
medijske zvezde, ki so zbirale sredstva za svoje raziskave z nastopanjem v jav-
nosti ter plasiranjem svojih odkritij v poljudnoznanstvene medije. Sočasno je
prišlo tudi do razmaha trga poljudnoznanstvene periodike in profilacije po-
sameznih medijev, v največji meri pa je obdobje prodora antropologije v medi-
je zaznamoval razmah televizije v zadnjih štiridesetih letih (Mann 2003, 140).
Na drugi strani pa je vse večja medijska prisotnost antropologije v javno-
sti imela tudi povratne učinke na naravo antropološkega dela. Zaradi hitrejše-
ga pretoka informacij tako med akterji samimi kot med akterji ter financerji
in javnostjo je prišlo do homogenizacij idej – zadnjih nekaj desetletij se je na-
rava paleoantropološkega diskurza zreducirala navadno na dve nasprotujoči si
teorijski usmerjenosti, ki poskušata podati celostno razlago za opis antropolo-
ških in arheoloških problemov. Situacija je dokaj podobna obdobju štiridese-
tih in petdesetih let dvajsetega stoletja v času velike evolucijske Sinteze, ki pa
se je kasneje sama zrušila prav zaradi njene konceptualne togosti. Ilustrativ-
no lahko primerjamo podatke, da je leta 1928 Gerrit S. Miller iz Smithsonia-
na v pregledu celotne tedanje literature o pitekantropu ugotovil, da je spekter
mnenj obsegal okoli 100 različnih mnenj, kasneje pa je prav zaradi strogos-
ti diktature mišljenja sinteze ter polarizacije medijskega prostora bilo število
različnih mnenj veliko manjše (Murray 1948, 66).
Zgodovinarji arheologije so videli v procesu pravzaprav emancipacijo
ameriške arheologije in antropologije od dediščine medvojne evropske zna-
nosti, ki je bila konceptualno še zasidrana v problematiki 19. stoletja. Posle-
dično naj bi ta emancipacija vodila do rojstva nove arheologije v šestdesetih
in sedemdesetih ter protiprocesualne reakcije v osemdesetih in devetdesetih,
sočasno pa do globalizacije arheološke vede, kar pa je povzročilo tudi poeno-
tenje metodologij in teorij. Svetovna arheologija je tako postala stranski pro-
dukt svetovnega trga, v katerem dominirajo s svojo vlogo Združene države
Amerike, trga, v katerem je masovna potrošnja ustvarila hegemonijo ekonom-
skih interesov nad političnimi (Olivier 1999, 176).
Vendar pa se je v zadnjem desetletju začelo postavljati vprašanje, čigava
arheologija je boljša – vprašanju je botrovalo spoznanje, da obstajajo različne
usmeritve v različnih delih sveta. Danes je v zgodovini razmišljanj o svetov-
ni arheologiji močen poudarek na razmerju med anglo-ameriško znanostjo
in ostankom sveta – njihovo mnenje se vsiljuje in uspešnost posameznikov je
ocenjevana na podlagi upoštevanja njihovih pristopov. Problem je, ker se ne-
razvitost pojmuje kot politični in ekonomski koncept oziroma je ekonomska
nerazvitost projecirana na vse ostale ravni produkcije vedenja. Lubomir Lozny
je opozarjal, da postaja velik problem sprejemanje tujih teoretičnih konceptov
168
