Page 167 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 167
množice, muzeji in metodologija
la primarne vire, predlagala združevanje velikega števila hominidnih vrst v
manjše število vrst in rodov, ki se nahajajo v linearnem zaporedju. Tako je dik-
tat sinteze zapovedoval odpoved biološki vrsti kot zaključeni celoti, opisoval
jo je kot kratkotrajno skupino v procesu nenehnega razvijanja iz ene v drugo
obliko. Tako so predmet preučevanja postale predvsem vrzeli v fosilnem zapi-
su, ki so trgale točkovit zapis človeškega razvoja in v katerih so prepoznavali
meje med vrstami. Skozi zadnja vrata se je spet prikradel v antropologijo kon-
cept manjkajočega člena (Tattersall 1999b, 25).
Razočaran zaradi političnega diktata korektnosti povojne antropologije
ter stigmatiziran za konservativnega rasista, se je Coon v svojem preglednem
eseju spraševal, kaj antropologi še sploh lahko počnejo. Kot primer je navedel
svoj življenjepis – ko se je včlanil v Ameriško antropološko društvo leta 1925,
je bilo članov 665, decembra leta 1967 jih je bilo že okoli 10.000. Podobno je
bilo z Ameriškim društvom fizičnih antropologov. Ustanovila ga je peščica
leta 1918, leta 1976 pa je še vedno imelo le 676 članov (Coon 1977, 2–6). Dok-
torski študij iz fizične antropologije je uvedel šele leta 1925 Hooton na Har-
vardu. Zavedati se moramo, da takega študija prej enostavno ni bilo. Sicer je
pred letom 1925 bilo podeljenih 6 doktoratov, 5 od tega na Harvardu, vendar
so bili mentorji iz drugih raziskovalnih področij (Caspari 2003, 69).
Seveda je bil porast posledica razmaha izobraževalnega sistema na po-
dročju antropologije v Združenih državah. Pred letom 1950 je bil doktorski
študij antropologije možen na zgolj 11 univerzah, do leta 1975 pa se je števi-
lo povečalo na kar 80. In ker je antropologija postala tudi predavana vsebi-
na na dodiplomskem študiju, so leta 1981 bile različne stopnje študija mogo-
če v okviru kar 337 oddelkov. Sicer je ekspanzija študija antropologije v skladu
z razmahom izobraževalnega sistema, vendar se je kot stranski učinek pove-
čanja števila študentov ter zanimanja za antropologijo tudi močno poveča-
lo število preglednih del z antropološkimi vsebinami. Do preloma je prišlo
predvsem v sedemdesetih letih, ko se je z razmahom študija začelo povečeva-
ti število poklicnih antropologov, ki niso več študirali na elitnih univerzah
sredine dvajsetega stoletja. Z zaposlitvijo teh je prišlo do močne liberalizaci-
je antropologije ter hitrejšega reagiranja piscev poljudno znanstvenih ter pre-
glednih del na spremembe v političnih smernicah in družbenih odnosih (Lit
tlefield et al. 1982, 645–646). Posledično je hiperprodukcija ameriških knjig
in njihova uspešna širitev po svetu povzročila drugi val antropološkega kolo-
nializma – ameriški znanstveni pristopi so v veliki meri nadomestili znan-
stveno dinamiko na področju Evrope.
Hkrati pa je prišlo še do poglavitne medijske preobrazbe antropologi-
je – zaradi povečevanja stroškov raziskovalnega in terenskega dela so se an-
167
la primarne vire, predlagala združevanje velikega števila hominidnih vrst v
manjše število vrst in rodov, ki se nahajajo v linearnem zaporedju. Tako je dik-
tat sinteze zapovedoval odpoved biološki vrsti kot zaključeni celoti, opisoval
jo je kot kratkotrajno skupino v procesu nenehnega razvijanja iz ene v drugo
obliko. Tako so predmet preučevanja postale predvsem vrzeli v fosilnem zapi-
su, ki so trgale točkovit zapis človeškega razvoja in v katerih so prepoznavali
meje med vrstami. Skozi zadnja vrata se je spet prikradel v antropologijo kon-
cept manjkajočega člena (Tattersall 1999b, 25).
Razočaran zaradi političnega diktata korektnosti povojne antropologije
ter stigmatiziran za konservativnega rasista, se je Coon v svojem preglednem
eseju spraševal, kaj antropologi še sploh lahko počnejo. Kot primer je navedel
svoj življenjepis – ko se je včlanil v Ameriško antropološko društvo leta 1925,
je bilo članov 665, decembra leta 1967 jih je bilo že okoli 10.000. Podobno je
bilo z Ameriškim društvom fizičnih antropologov. Ustanovila ga je peščica
leta 1918, leta 1976 pa je še vedno imelo le 676 članov (Coon 1977, 2–6). Dok-
torski študij iz fizične antropologije je uvedel šele leta 1925 Hooton na Har-
vardu. Zavedati se moramo, da takega študija prej enostavno ni bilo. Sicer je
pred letom 1925 bilo podeljenih 6 doktoratov, 5 od tega na Harvardu, vendar
so bili mentorji iz drugih raziskovalnih področij (Caspari 2003, 69).
Seveda je bil porast posledica razmaha izobraževalnega sistema na po-
dročju antropologije v Združenih državah. Pred letom 1950 je bil doktorski
študij antropologije možen na zgolj 11 univerzah, do leta 1975 pa se je števi-
lo povečalo na kar 80. In ker je antropologija postala tudi predavana vsebi-
na na dodiplomskem študiju, so leta 1981 bile različne stopnje študija mogo-
če v okviru kar 337 oddelkov. Sicer je ekspanzija študija antropologije v skladu
z razmahom izobraževalnega sistema, vendar se je kot stranski učinek pove-
čanja števila študentov ter zanimanja za antropologijo tudi močno poveča-
lo število preglednih del z antropološkimi vsebinami. Do preloma je prišlo
predvsem v sedemdesetih letih, ko se je z razmahom študija začelo povečeva-
ti število poklicnih antropologov, ki niso več študirali na elitnih univerzah
sredine dvajsetega stoletja. Z zaposlitvijo teh je prišlo do močne liberalizaci-
je antropologije ter hitrejšega reagiranja piscev poljudno znanstvenih ter pre-
glednih del na spremembe v političnih smernicah in družbenih odnosih (Lit
tlefield et al. 1982, 645–646). Posledično je hiperprodukcija ameriških knjig
in njihova uspešna širitev po svetu povzročila drugi val antropološkega kolo-
nializma – ameriški znanstveni pristopi so v veliki meri nadomestili znan-
stveno dinamiko na področju Evrope.
Hkrati pa je prišlo še do poglavitne medijske preobrazbe antropologi-
je – zaradi povečevanja stroškov raziskovalnega in terenskega dela so se an-
167
