Page 20 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 20
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
pojmovanja sveta srednjega družbenega razreda – tistega družbenega razre-
da, ki je v 20. stoletju postal poglavitni konzument arheologije in antropolo-
gije. Tako v zgodovinskih pregledih zadnjega desetletja in pol ni več mogoče
ločiti znanosti in družbe. Objave družbene politike preteklosti so prikazovale
predvsem, kako je družba infiltrirala svoje nazore v znanost – kako je nacio-
nalizem vplival na raziskovalne usmeritve, kako je spolna diskriminacija vpli-
vala na podobe v učbenikih, kako je kolonializem vplival na muzejske posta-
vitve (Van Reybrouck 2002, 159).
Kljub seriji člankov in celo nekaj zbornikom je tematiki ter obsegu, s ka-
tero se ukvarja knjiga pred vami, posvečena zgolj ena monografija: leta 1998 je
Stephanie Moser izdala Ancestral Images. The Iconography of Human Origins
(1998). Kljub očitni podobnosti oziroma tako rekoč neizbežni identičnosti
teme je očitna razlika v pristopu k njeni obravnavi. Knjiga Moserjeve obse-
ga veliko širši nabor ilustracij, prikazuje variabilnost upodobitev ter zožuje
prikaze družbenega konteksta oziroma vzporednih pojavov – v predstavitev
vključi skoraj vse upodobitve, kar pa nekoliko razbije konsistentnost knjige.
Tako ves čas niha med vizualnim in literarnim modelom prednikov. Čeprav
ne gre za nikakršno vsebinsko povezavo, zaradi formalne podobnosti vključi v
začetni del knjige podobe, ki prikazujejo antične mitološke teme z ilustracija-
mi iz Heraklovega cikla. Na drugi strani posveča največ pozornosti zgodnje-
novoveškim ilustracijam Vitruvija oziroma zgodnji historiografiji ter upodo-
bitvam mlajših zgodovinskih obdobij, da bi šele v končnem delu monografije
predstavila rekonstrukcije starejše prazgodovine. Kljub literarni širini dela pa
žal ne preseže natančne predstavitve posameznih ilustracij oziroma delo šepa
predvsem pri predstavitvah širših kontekstov, v katerih je bila formirana zna-
nost, ki je producirala ilustracije.
Avtor le redko dobi možnost, da njegovo delo nastane kot pozitivna kriti-
ka in dopolnitev druge kvalitetne publikacije, kjer lahko predvsem z jasno izbi-
ro strukture oblikuje tok pripovedi ter poveže navidezno nepovezane elemen-
te. Vendar za razliko od Moserjeve sledi drugačni usmeritvi – osrednja tema je
prikaz nespreminjanja podobe. Struktura knjige je prikazana že v njenem na-
slovu – Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Gre za podobo poraščenega in
bradatega človeka bujnih las z gorjačo – za podobo, ki se je pojavila v evropski
umetnosti pred dobrimi 800 leti ter je od svojega pojava do danes ostala skoraj
nespremenjena. Spreminjali pa so se konteksti, v katerih se je pojavljala, oziro-
ma spreminjali so se pomeni, ki so ji jih pripisovali v različnih obdobjih. Tako
so divji ljudje, divjaki in znanstvene rekonstrukcije oziroma neandertalci teme,
okoli katerih je ovita pripoved, so predvsem metafore za prikaz obdobij, temat-
skih sklopov upodobitev ter zgodovine in oblike vedenj o nas samih.
20
pojmovanja sveta srednjega družbenega razreda – tistega družbenega razre-
da, ki je v 20. stoletju postal poglavitni konzument arheologije in antropolo-
gije. Tako v zgodovinskih pregledih zadnjega desetletja in pol ni več mogoče
ločiti znanosti in družbe. Objave družbene politike preteklosti so prikazovale
predvsem, kako je družba infiltrirala svoje nazore v znanost – kako je nacio-
nalizem vplival na raziskovalne usmeritve, kako je spolna diskriminacija vpli-
vala na podobe v učbenikih, kako je kolonializem vplival na muzejske posta-
vitve (Van Reybrouck 2002, 159).
Kljub seriji člankov in celo nekaj zbornikom je tematiki ter obsegu, s ka-
tero se ukvarja knjiga pred vami, posvečena zgolj ena monografija: leta 1998 je
Stephanie Moser izdala Ancestral Images. The Iconography of Human Origins
(1998). Kljub očitni podobnosti oziroma tako rekoč neizbežni identičnosti
teme je očitna razlika v pristopu k njeni obravnavi. Knjiga Moserjeve obse-
ga veliko širši nabor ilustracij, prikazuje variabilnost upodobitev ter zožuje
prikaze družbenega konteksta oziroma vzporednih pojavov – v predstavitev
vključi skoraj vse upodobitve, kar pa nekoliko razbije konsistentnost knjige.
Tako ves čas niha med vizualnim in literarnim modelom prednikov. Čeprav
ne gre za nikakršno vsebinsko povezavo, zaradi formalne podobnosti vključi v
začetni del knjige podobe, ki prikazujejo antične mitološke teme z ilustracija-
mi iz Heraklovega cikla. Na drugi strani posveča največ pozornosti zgodnje-
novoveškim ilustracijam Vitruvija oziroma zgodnji historiografiji ter upodo-
bitvam mlajših zgodovinskih obdobij, da bi šele v končnem delu monografije
predstavila rekonstrukcije starejše prazgodovine. Kljub literarni širini dela pa
žal ne preseže natančne predstavitve posameznih ilustracij oziroma delo šepa
predvsem pri predstavitvah širših kontekstov, v katerih je bila formirana zna-
nost, ki je producirala ilustracije.
Avtor le redko dobi možnost, da njegovo delo nastane kot pozitivna kriti-
ka in dopolnitev druge kvalitetne publikacije, kjer lahko predvsem z jasno izbi-
ro strukture oblikuje tok pripovedi ter poveže navidezno nepovezane elemen-
te. Vendar za razliko od Moserjeve sledi drugačni usmeritvi – osrednja tema je
prikaz nespreminjanja podobe. Struktura knjige je prikazana že v njenem na-
slovu – Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Gre za podobo poraščenega in
bradatega človeka bujnih las z gorjačo – za podobo, ki se je pojavila v evropski
umetnosti pred dobrimi 800 leti ter je od svojega pojava do danes ostala skoraj
nespremenjena. Spreminjali pa so se konteksti, v katerih se je pojavljala, oziro-
ma spreminjali so se pomeni, ki so ji jih pripisovali v različnih obdobjih. Tako
so divji ljudje, divjaki in znanstvene rekonstrukcije oziroma neandertalci teme,
okoli katerih je ovita pripoved, so predvsem metafore za prikaz obdobij, temat-
skih sklopov upodobitev ter zgodovine in oblike vedenj o nas samih.
20
