Page 172 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 172
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Sicer se ob koncu šestdesetih let v zahodni Evropi skupaj s zavestjo o svo-
ji epistemološki preteklosti rodi tudi spoznanje, da sta konec koncev antro-
pologija in arheologija historični disciplini. Najverjetneje je to spoznanje
povzročil razmah antropologije preko svojih nekdanjih meja, ko je s spreje-
tjem neoevolucionističnih predpostavk uspela dokončno absorbirati ameri-
ško arheologijo. Pravzaprav lahko zgodovine arheologije, ki so se pojavile v
sedemdesetih letih, razumemo kot zatočišča za kompendije različnih usme-
ritev in raziskovalnih tradicij. Do tedaj je bila zgodovina arheologije pojmo-
vana kot zaporedje odkritij, refleksija pa je izpostavila dejstvo, da je v resnici
zgodovina idej in institucij, zaporedja razočaranj, nepredvidljivih zasukov in
uspehov, pri čemer je celota zasidrana v nacionalne ter mednarodne tradicije,
ki jih poganjajo v gibanje paradigme, te pa izvirajo iz drugih disciplin (Sch-
napp 2002, 134–135).
Posledica ukvarjanja z lastno disciplinarno teorijo in epistemologi-
jo oziroma za kritično samorefleksijo je bilo močnejše zavedanje o moči in
pomenu tradicije v raziskavah. Tradicija vodi socializacijo udeležencev stro-
ke in tradicija oblikuje pomen verjetnosti arheoloških trditev – oziroma, kot
je to formuliral Tim Murray, tradicija nadzoruje produkcijo in legitimizaci-
jo arheološkega vedenja. Socializacijski mehanizmi so procesi, ki uravnovesijo
konflikte med individualnimi težnjami in vrednotami ter interesi znanstve-
ne skupnosti. Gre za intelektualni prostor, v katerem kasnejši udeleženci pri-
dobijo percepcije o kognitivni verjetnosti nekaterih trditev, pregled, katere te-
orije napredujejo, vedenje o opazovanih fenomenih ter predvsem, s katerimi
fenomeni se je vredno ukvarjati (Murray 2002, 236).
Pravzaprav je za oblikovanje podob človeške evolucije kriva predvsem
metodologija dela. Ne smemo pozabiti, da je prav razmah primatoloških štu-
dij v obdobju prve eksplozije odkritij zgodnjih hominidov v vzhodni Afriki
v šestdesetih letih ustvaril koncepte, po katerih naj bi bili sposobni razsvetliti
vedenje zgodnjih hominidov s preučevanjem vedenja in kognitivnih sposob-
nosti sodobnih primatov. Če je devetnajsto stoletje opazovalo ljudi na robu
civiliziranega sveta, so se v dvajsetem pridružile še opice. In posledično, če so
bile opice kosmata bitja s polovičnimi možgani, ki so se gugala na drevesih in
živela promiskuitetno ter smo ljudje pokrili svojo goloto z obleko, se poroča-
li s svojimi izbrankami, regulirali naša spolna življenja ter edino o tem nis-
mo govorili, potem evolucionistično sklepanje ni uvidelo nobene ovire, zakaj
vmesni členi naj ne bi predstavljali vmesnih oblik. Popularen odgovor, ki ga je
šele v zadnjih dveh desetletjih začela spodnašati sodobna antropologija, je člo-
veškega prednika upodabljal kot napol dlakavo, napol vzravnano čokato bitje
brez kakršne gracilnosti, nemarno zavito v raztrgano krzno, ki živi v jami ter
172
Sicer se ob koncu šestdesetih let v zahodni Evropi skupaj s zavestjo o svo-
ji epistemološki preteklosti rodi tudi spoznanje, da sta konec koncev antro-
pologija in arheologija historični disciplini. Najverjetneje je to spoznanje
povzročil razmah antropologije preko svojih nekdanjih meja, ko je s spreje-
tjem neoevolucionističnih predpostavk uspela dokončno absorbirati ameri-
ško arheologijo. Pravzaprav lahko zgodovine arheologije, ki so se pojavile v
sedemdesetih letih, razumemo kot zatočišča za kompendije različnih usme-
ritev in raziskovalnih tradicij. Do tedaj je bila zgodovina arheologije pojmo-
vana kot zaporedje odkritij, refleksija pa je izpostavila dejstvo, da je v resnici
zgodovina idej in institucij, zaporedja razočaranj, nepredvidljivih zasukov in
uspehov, pri čemer je celota zasidrana v nacionalne ter mednarodne tradicije,
ki jih poganjajo v gibanje paradigme, te pa izvirajo iz drugih disciplin (Sch-
napp 2002, 134–135).
Posledica ukvarjanja z lastno disciplinarno teorijo in epistemologi-
jo oziroma za kritično samorefleksijo je bilo močnejše zavedanje o moči in
pomenu tradicije v raziskavah. Tradicija vodi socializacijo udeležencev stro-
ke in tradicija oblikuje pomen verjetnosti arheoloških trditev – oziroma, kot
je to formuliral Tim Murray, tradicija nadzoruje produkcijo in legitimizaci-
jo arheološkega vedenja. Socializacijski mehanizmi so procesi, ki uravnovesijo
konflikte med individualnimi težnjami in vrednotami ter interesi znanstve-
ne skupnosti. Gre za intelektualni prostor, v katerem kasnejši udeleženci pri-
dobijo percepcije o kognitivni verjetnosti nekaterih trditev, pregled, katere te-
orije napredujejo, vedenje o opazovanih fenomenih ter predvsem, s katerimi
fenomeni se je vredno ukvarjati (Murray 2002, 236).
Pravzaprav je za oblikovanje podob človeške evolucije kriva predvsem
metodologija dela. Ne smemo pozabiti, da je prav razmah primatoloških štu-
dij v obdobju prve eksplozije odkritij zgodnjih hominidov v vzhodni Afriki
v šestdesetih letih ustvaril koncepte, po katerih naj bi bili sposobni razsvetliti
vedenje zgodnjih hominidov s preučevanjem vedenja in kognitivnih sposob-
nosti sodobnih primatov. Če je devetnajsto stoletje opazovalo ljudi na robu
civiliziranega sveta, so se v dvajsetem pridružile še opice. In posledično, če so
bile opice kosmata bitja s polovičnimi možgani, ki so se gugala na drevesih in
živela promiskuitetno ter smo ljudje pokrili svojo goloto z obleko, se poroča-
li s svojimi izbrankami, regulirali naša spolna življenja ter edino o tem nis-
mo govorili, potem evolucionistično sklepanje ni uvidelo nobene ovire, zakaj
vmesni členi naj ne bi predstavljali vmesnih oblik. Popularen odgovor, ki ga je
šele v zadnjih dveh desetletjih začela spodnašati sodobna antropologija, je člo-
veškega prednika upodabljal kot napol dlakavo, napol vzravnano čokato bitje
brez kakršne gracilnosti, nemarno zavito v raztrgano krzno, ki živi v jami ter
172
