Page 169 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 169
množice, muzeji in metodologija
in metodoloških pristopov, predvsem ker gre za posiljevanje lokalnih empi-
ričnih podatkov in epistemoloških tradicij. Za prihodnost arheologije in an-
tropologije je videl problem v spontanih spremembah v vzhodni Evropi – bal
se je možnosti naraščanja ignorance lokalnega vedenja. V svojih delih je opo-
zarjal, da ignoranca kot taka nikakor ni antiteza vedenja, ampak je povezana
predvsem z moralnimi sodbami (Lozny 2002, 138–143).
Tako je angleška arheologija zelo pozno, šele v devetdesetih, bila sezna-
njena s strukturalizmom in evolucionizmom v delih Andreja Leroi-Gourha-
na, ki sta zaznamovala francosko arheologijo v drugi polovici dvajsetega stole-
tja (Gamble 1999, 29). Leroi-Gourhan je videl tehnološki razvoj vzporeden z
anatomskimi spremembami – ustvaril je trajektorij, ki je povezoval najstarej-
ša kamena orodja s sodobnimi industrijsko izdelanimi noži. Ko je tehnološko
evolucijo povezal v unilinearen proces, se je navezal na koncepte prazgodo-
vinarjev 19. stoletja, ki so velik del svojega prepričanja podedovali iz razsve-
tljenske tradicije 18. stoletja. Tako je tehnična gesta razvezana od povezave z
družbo v času ter jo lahko opazujemo ločeno kot refleksijo mentalne kapacite-
te izdelovalca (Olivier 1999, 182). Sicer se s tem povratno spet povezuje tehno-
loški in socialni napredek, vendar se le tako lahko opazuje socialne reprezen-
tacije kot vključene v dejanja izdelave, uporabe in zavrženje orodja (Gamble
1999, 29).
Še slabše pa sta se zahodnoevropska oziroma anglo-ameriška antropolo-
gija in prazgodovinska arheologija odzivali na vse napredke v izdelavi rekon-
strukcij prazgodovinskih ljudi, ki so bile izdelane v povojni vzhodni Evropi.
Pri tem je potrebno izpostaviti predvsem pionirsko delo Mihaila Mihajloviča
Gerasimova ter Zdenka Buriana.
Kasnejši antropologi, ki so se ukvarjali z rekonstrukcijami hominidov, so Ge-
rasimova poimenovali kot tistega, »ki je iskal obraze ter je lobanjam vračal iz-
raze« (Henke et al. 1996, 16–18). Od leta 1949 je ustvarjal rekonstrukcije ob-
razov prazgodovinskih ljudi, pa tudi zgodovinskih osebnosti ter jih objavil
leta 1964 v monografiji Ljudi kamennogo veka, ki še danes predstavlja največ-
ji kompendij anatomskih rekonstrukcij prazgodovinskih hominidov (Gerasi-
mov 1964). Njegova metoda rekonstruiranja obrazov je temeljila na obsežnem
patološkem delu: zbral je podatke o debelini in izgledu mehkih tkiv na obra-
zih ogromnega števila osebkov obeh spolov, vseh starosti ter večine svetovnih
ras. Svoje meritve je izvajal na presekih razžaganih zmrznjenih trupel. Prido-
bljene profile je kombiniral in tako razvil povprečne vrednosti za oblikovanje
rekonstrukcij. Najprej je izdelal risarske rekonstrukcije, na odlitke lobanj je
pritrdil žvekalno muskulaturo, izdelano iz kita, nato je na lobanjo pritrdil še
stožce iz voska, ki so določali debelino tkiva na posameznih mestih. Iz kita je
169
in metodoloških pristopov, predvsem ker gre za posiljevanje lokalnih empi-
ričnih podatkov in epistemoloških tradicij. Za prihodnost arheologije in an-
tropologije je videl problem v spontanih spremembah v vzhodni Evropi – bal
se je možnosti naraščanja ignorance lokalnega vedenja. V svojih delih je opo-
zarjal, da ignoranca kot taka nikakor ni antiteza vedenja, ampak je povezana
predvsem z moralnimi sodbami (Lozny 2002, 138–143).
Tako je angleška arheologija zelo pozno, šele v devetdesetih, bila sezna-
njena s strukturalizmom in evolucionizmom v delih Andreja Leroi-Gourha-
na, ki sta zaznamovala francosko arheologijo v drugi polovici dvajsetega stole-
tja (Gamble 1999, 29). Leroi-Gourhan je videl tehnološki razvoj vzporeden z
anatomskimi spremembami – ustvaril je trajektorij, ki je povezoval najstarej-
ša kamena orodja s sodobnimi industrijsko izdelanimi noži. Ko je tehnološko
evolucijo povezal v unilinearen proces, se je navezal na koncepte prazgodo-
vinarjev 19. stoletja, ki so velik del svojega prepričanja podedovali iz razsve-
tljenske tradicije 18. stoletja. Tako je tehnična gesta razvezana od povezave z
družbo v času ter jo lahko opazujemo ločeno kot refleksijo mentalne kapacite-
te izdelovalca (Olivier 1999, 182). Sicer se s tem povratno spet povezuje tehno-
loški in socialni napredek, vendar se le tako lahko opazuje socialne reprezen-
tacije kot vključene v dejanja izdelave, uporabe in zavrženje orodja (Gamble
1999, 29).
Še slabše pa sta se zahodnoevropska oziroma anglo-ameriška antropolo-
gija in prazgodovinska arheologija odzivali na vse napredke v izdelavi rekon-
strukcij prazgodovinskih ljudi, ki so bile izdelane v povojni vzhodni Evropi.
Pri tem je potrebno izpostaviti predvsem pionirsko delo Mihaila Mihajloviča
Gerasimova ter Zdenka Buriana.
Kasnejši antropologi, ki so se ukvarjali z rekonstrukcijami hominidov, so Ge-
rasimova poimenovali kot tistega, »ki je iskal obraze ter je lobanjam vračal iz-
raze« (Henke et al. 1996, 16–18). Od leta 1949 je ustvarjal rekonstrukcije ob-
razov prazgodovinskih ljudi, pa tudi zgodovinskih osebnosti ter jih objavil
leta 1964 v monografiji Ljudi kamennogo veka, ki še danes predstavlja največ-
ji kompendij anatomskih rekonstrukcij prazgodovinskih hominidov (Gerasi-
mov 1964). Njegova metoda rekonstruiranja obrazov je temeljila na obsežnem
patološkem delu: zbral je podatke o debelini in izgledu mehkih tkiv na obra-
zih ogromnega števila osebkov obeh spolov, vseh starosti ter večine svetovnih
ras. Svoje meritve je izvajal na presekih razžaganih zmrznjenih trupel. Prido-
bljene profile je kombiniral in tako razvil povprečne vrednosti za oblikovanje
rekonstrukcij. Najprej je izdelal risarske rekonstrukcije, na odlitke lobanj je
pritrdil žvekalno muskulaturo, izdelano iz kita, nato je na lobanjo pritrdil še
stožce iz voska, ki so določali debelino tkiva na posameznih mestih. Iz kita je
169
