Page 173 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 173
množice, muzeji in metodologija
le s težavo godrnja nepovezane besede (Taylor 1996, 20–25). Seveda ne sme-
mo pozabiti na vedno prisotno gorjačo – metaforo grobe in brutalne moči.
Kot značilen primer izpeljave upodobitve kulturne evolucije v začetku
sedemdesetih let moramo razumeti leta 1971 nastalo ilustracijo, katere avtor je
Rudolph Predstavlja značilen žanr ilustracije človeške evolucije, kjer je bila li-
kovna rešitev prikaz, v katerem so si evolucijski akterji sledili v ravni vrsti. Po-
stopnost sprememb naj bi nakazovala evolucijske spremembe od popolnoma
sključenih opičjih prednikov do popolnoma vzravnanih sodobnih ljudi. Po-
doba pa je bila obremenjena s številnimi predsodki. S svojo strukturo je ize-
načevala evolucijske dogodke – vsi upodobljeni so bili prikazani v enaki vrsti,
kot da bi se vsak od akterjev nahajal na prizorišču enako časa, sledili so si drug
za drugim, kot da bi evolucija potekala postopno in lestvičasto, pri čemer bi se
vedno potomec razvil iz prednika ter poglavitno, kot da bi se vse spremembe
odvijale postopno in enakomerno – izguba poraščenosti, vzravnava ter kul-
turna evolucija. Zanimivo vlogo igra obrobna reprezentacija kulturne evoluci-
je. Nekje na začetku vrste eden izmed upodobljenih nosi kamen, malo kasne-
je se pojavi krepelce ter na koncu kopje. Zanimivo pa je pomanjkanje obleke
– kot da bi oblačenje prišlo na koncu kot tisti dejavnik kulturne evolucije, ki
sledi šele po koncu fizične. Zavedajoč se izgovora, da gre za prikaz telesa ter da
bi obleka zgolj zakrila njegovo izpovednost (v tem primeru stopnjo porašče-
nosti ter vzravnanosti) se najdemo soočeni s situacijo, ko so kljub vsemu doda-
na orodja kot dejavniki kulturne evolucije in vsi predniki so upodobljeni ko-
rakajoči – kot metafora usmerjenega razvoja na eni ter kot likovna rešitev za
neupodobitev genitalij na drugi strani. Seveda so vsi upodobljeni moški, kar
pa ne moremo razumeti zgolj kot androcentrično diktaturo konceptov človeš-
ke evolucije, ampak tudi rešitev, ki omogoča skritje izrazitih spolnih znakov.
Moški s korakom lahko zakrijejo svoje genitalije, ženske pa bi se morale za de-
centno zakritje svojega oprsja obleči ali pa izumiti kako opravilo, ki bi pogo-
jevalo kompleksno držo rok.
Vendar pa pri natančnejšem opazovanju podobe lahko postanemo po-
zorni še na en sekundarni spolni znak oziroma kulturno pogojenost njego-
ve upodobitve – lase na glavi. Zgolj zadnji dve upodobljeni figuri imata bra-
do, pri čemer jo ima zadnja zgledno pristriženo ter še povrhu nazaj počesane
lase. Spet lahko prav lase beremo kot metaforo za obvladovanje lastnega tele-
sa, ki je nastopilo šele z izstopom iz zoprnih opravil evolucije, ko je oblikova-
nje človeške zunanjosti postalo predmet vpliva kulturne evolucije. In če vsi
upodobljeni gledajo predse, kot stremeči k nekemu oddaljenemu, vendar jas-
no usmerjenemu evolucijskemu cilju, ki privlači njihovo pozornost, je zadnja
podoba, anatomsko in vedenjsko moderni človek obrnjen k gledalcu na na-
173
le s težavo godrnja nepovezane besede (Taylor 1996, 20–25). Seveda ne sme-
mo pozabiti na vedno prisotno gorjačo – metaforo grobe in brutalne moči.
Kot značilen primer izpeljave upodobitve kulturne evolucije v začetku
sedemdesetih let moramo razumeti leta 1971 nastalo ilustracijo, katere avtor je
Rudolph Predstavlja značilen žanr ilustracije človeške evolucije, kjer je bila li-
kovna rešitev prikaz, v katerem so si evolucijski akterji sledili v ravni vrsti. Po-
stopnost sprememb naj bi nakazovala evolucijske spremembe od popolnoma
sključenih opičjih prednikov do popolnoma vzravnanih sodobnih ljudi. Po-
doba pa je bila obremenjena s številnimi predsodki. S svojo strukturo je ize-
načevala evolucijske dogodke – vsi upodobljeni so bili prikazani v enaki vrsti,
kot da bi se vsak od akterjev nahajal na prizorišču enako časa, sledili so si drug
za drugim, kot da bi evolucija potekala postopno in lestvičasto, pri čemer bi se
vedno potomec razvil iz prednika ter poglavitno, kot da bi se vse spremembe
odvijale postopno in enakomerno – izguba poraščenosti, vzravnava ter kul-
turna evolucija. Zanimivo vlogo igra obrobna reprezentacija kulturne evoluci-
je. Nekje na začetku vrste eden izmed upodobljenih nosi kamen, malo kasne-
je se pojavi krepelce ter na koncu kopje. Zanimivo pa je pomanjkanje obleke
– kot da bi oblačenje prišlo na koncu kot tisti dejavnik kulturne evolucije, ki
sledi šele po koncu fizične. Zavedajoč se izgovora, da gre za prikaz telesa ter da
bi obleka zgolj zakrila njegovo izpovednost (v tem primeru stopnjo porašče-
nosti ter vzravnanosti) se najdemo soočeni s situacijo, ko so kljub vsemu doda-
na orodja kot dejavniki kulturne evolucije in vsi predniki so upodobljeni ko-
rakajoči – kot metafora usmerjenega razvoja na eni ter kot likovna rešitev za
neupodobitev genitalij na drugi strani. Seveda so vsi upodobljeni moški, kar
pa ne moremo razumeti zgolj kot androcentrično diktaturo konceptov človeš-
ke evolucije, ampak tudi rešitev, ki omogoča skritje izrazitih spolnih znakov.
Moški s korakom lahko zakrijejo svoje genitalije, ženske pa bi se morale za de-
centno zakritje svojega oprsja obleči ali pa izumiti kako opravilo, ki bi pogo-
jevalo kompleksno držo rok.
Vendar pa pri natančnejšem opazovanju podobe lahko postanemo po-
zorni še na en sekundarni spolni znak oziroma kulturno pogojenost njego-
ve upodobitve – lase na glavi. Zgolj zadnji dve upodobljeni figuri imata bra-
do, pri čemer jo ima zadnja zgledno pristriženo ter še povrhu nazaj počesane
lase. Spet lahko prav lase beremo kot metaforo za obvladovanje lastnega tele-
sa, ki je nastopilo šele z izstopom iz zoprnih opravil evolucije, ko je oblikova-
nje človeške zunanjosti postalo predmet vpliva kulturne evolucije. In če vsi
upodobljeni gledajo predse, kot stremeči k nekemu oddaljenemu, vendar jas-
no usmerjenemu evolucijskemu cilju, ki privlači njihovo pozornost, je zadnja
podoba, anatomsko in vedenjsko moderni človek obrnjen k gledalcu na na-
173
