Page 171 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 171
množice, muzeji in metodologija
s koničastim kamenim orodjem je dokaj nespretno dvignjena v višino glave,
kot da bi deček nameraval udariti proti kači na tleh. Tudi glava je sedaj ne-
koliko bolj nagnjena naprej – tokrat seveda z namenom opazovanja dogaja-
nja pred njim. Usta so rahlo odprta, kot da bi uspel izustiti zgolj krik pre-
senečenja. Celotna figura, kljub uporabi nekaterih standardnih elementov
togo stoječe figure, deluje dokaj dinamično – krčevita drža je zamrznjena
sredi hitrega, instinktivnega giba, ki kljub temu, da telo umika nazaj, zgor-
nji del telesa nagiba naprej. Preden je uspel stopiti korak nazaj, je umaknil
levo roko, hkrati pa se je z dvignjeno desnico nagnil naprej ter izustil kratek
krik presenečenja.
Figura, ki jo je naredil Gerasimov ter je žal ni koli nadalje uporabil, ni
izjemna zgolj zaradi neklasične drže upodobljenega ter ene izmed najboljših
upodobitev telesne dinamike pri rekonstrukcijah prazgodovinskih homini-
dov, ampak predvsem zato, ker je avtor posegel po popolnoma nekonvencio-
nalnem motivu. Če so vedno odrasli tisti, ki branijo ali napadajo živali, je tu-
kaj upodobil otroka, in še več, če so ljudje vedno bili upodobljeni v spopadu
z živalmi, katerih izbor je spominjal na ledenodobne safarije (mamut, dlaka-
vi nosorog, jamski medved …), je avtor tukaj izbral zelo nekonvencionalno ne-
varno žival – kačo. Z izborom je kvalitetno razbil tudi stereotip o neander-
talcih kot klasičnih prebivalcih ledene dobe. Z upodobitvijo kače, glede na
obliko glave kobre, dokaj značilne za uzbekistansko puščavsko visokogorje, je
posredno opozoril tudi na celo serijo različnih ekosistemov, ki so jih poselje-
vali neandertalci izven Evrope.
Ko so se v šestdesetih letih začele prve primerjave upodobitev najsta-
rejših povojnih rekonstrukcij (predvsem del Hebererja, Wandela, Gerasimo-
va in McGregoryja), so opazovalci ugotovili, da so podobe postale veliko bolj
človeške. Sicer z izrazitimi nadočesnimi oboki ter pomanjkanjem brade niso
ustrezali našim lepotnim idealom, vendar so iz upodobitev izginili predvsem
negativni predsodki (Overhage 1957, 216). Ne gre zgolj za posledice sistematič-
nih raziskav večjega števila najdb, ampak je poglavitno vlogo igrala vsebinska
preusmeritev antropologije. Morfološka plastičnost, kot se izraža v rasni va-
riabilnosti, je bila prevrednotena iz ločujoče v združujočo kategorijo in kljub
inflaciji rasnih študij so le redke poudarjale podobnosti posameznih človeš-
kih skupin. V okviru teh preusmeritev raziskovalnih ciljev, ki so bili pred-
vsem politično diktirani ter pod vplivom nove evolucijske sinteze, ki je vodi-
la do združevanja taksonomskih skupin v večje, so bile formulirane hipoteze
o potrebi po vključitvi neandertalcev v našo vrsto – Homo sapiens. Posledično
so se pri upodabljanju odrekli bestialnih ter primitivnih značilnosti iz pred-
vojnega obdobja ter se usmerili predvsem na podobnost z nami.
171
s koničastim kamenim orodjem je dokaj nespretno dvignjena v višino glave,
kot da bi deček nameraval udariti proti kači na tleh. Tudi glava je sedaj ne-
koliko bolj nagnjena naprej – tokrat seveda z namenom opazovanja dogaja-
nja pred njim. Usta so rahlo odprta, kot da bi uspel izustiti zgolj krik pre-
senečenja. Celotna figura, kljub uporabi nekaterih standardnih elementov
togo stoječe figure, deluje dokaj dinamično – krčevita drža je zamrznjena
sredi hitrega, instinktivnega giba, ki kljub temu, da telo umika nazaj, zgor-
nji del telesa nagiba naprej. Preden je uspel stopiti korak nazaj, je umaknil
levo roko, hkrati pa se je z dvignjeno desnico nagnil naprej ter izustil kratek
krik presenečenja.
Figura, ki jo je naredil Gerasimov ter je žal ni koli nadalje uporabil, ni
izjemna zgolj zaradi neklasične drže upodobljenega ter ene izmed najboljših
upodobitev telesne dinamike pri rekonstrukcijah prazgodovinskih homini-
dov, ampak predvsem zato, ker je avtor posegel po popolnoma nekonvencio-
nalnem motivu. Če so vedno odrasli tisti, ki branijo ali napadajo živali, je tu-
kaj upodobil otroka, in še več, če so ljudje vedno bili upodobljeni v spopadu
z živalmi, katerih izbor je spominjal na ledenodobne safarije (mamut, dlaka-
vi nosorog, jamski medved …), je avtor tukaj izbral zelo nekonvencionalno ne-
varno žival – kačo. Z izborom je kvalitetno razbil tudi stereotip o neander-
talcih kot klasičnih prebivalcih ledene dobe. Z upodobitvijo kače, glede na
obliko glave kobre, dokaj značilne za uzbekistansko puščavsko visokogorje, je
posredno opozoril tudi na celo serijo različnih ekosistemov, ki so jih poselje-
vali neandertalci izven Evrope.
Ko so se v šestdesetih letih začele prve primerjave upodobitev najsta-
rejših povojnih rekonstrukcij (predvsem del Hebererja, Wandela, Gerasimo-
va in McGregoryja), so opazovalci ugotovili, da so podobe postale veliko bolj
človeške. Sicer z izrazitimi nadočesnimi oboki ter pomanjkanjem brade niso
ustrezali našim lepotnim idealom, vendar so iz upodobitev izginili predvsem
negativni predsodki (Overhage 1957, 216). Ne gre zgolj za posledice sistematič-
nih raziskav večjega števila najdb, ampak je poglavitno vlogo igrala vsebinska
preusmeritev antropologije. Morfološka plastičnost, kot se izraža v rasni va-
riabilnosti, je bila prevrednotena iz ločujoče v združujočo kategorijo in kljub
inflaciji rasnih študij so le redke poudarjale podobnosti posameznih človeš-
kih skupin. V okviru teh preusmeritev raziskovalnih ciljev, ki so bili pred-
vsem politično diktirani ter pod vplivom nove evolucijske sinteze, ki je vodi-
la do združevanja taksonomskih skupin v večje, so bile formulirane hipoteze
o potrebi po vključitvi neandertalcev v našo vrsto – Homo sapiens. Posledično
so se pri upodabljanju odrekli bestialnih ter primitivnih značilnosti iz pred-
vojnega obdobja ter se usmerili predvsem na podobnost z nami.
171
