Page 170 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 170
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
modeliral posamezne mišice ustreznih debelin in jih nanašal na lobanjo. Na
koncu je rekonstrukcijo muskulature pokril s plastjo, ki je predstavljala kožo,
ter izdelal gube obraza glede na starost pokojnika ob smrti.
Njegova metodologija dela je ostala v uporabi vse do danes, ko v sod-
ni medicini počasi prodirajo računalniško podprte tehnike rekonstruiranja
izgleda, ki sicer niso natančnejše, so pa veliko hitrejše in cenejše. V zadnjem
času so se pojavili očitki, da je njegova znanstvena rekonstrukcija obraza ne-
andertalca podobna rekonstrukciji čepečega neandertlca, ki jo je leta 1962 iz-
delal Gerhard Wandel (Henke et al. 1996, 18–19). Vendar pa avtorji primer-
jajo zelo slabo upodobitev v profilu, v primeru, ko pa primerjamo različne
poglede na obraz, ki ga je izdelal Gerasimov, pa opazimo, da sta obraza dokaj
različna, druži ju zgolj masivna upodobitev nosu. Trditev o plagiatorstvu je še
toliko bolj absurdna, če primerjamo številne dokaj različne rekonstrukcije, ki
jih je izdelal Gerasimov, oziroma obsodba, ki jo izrečejo Henke in sodelavci
postane absurdna v trenutku, ko se zavemo, da sta oba avtorja – tako Wandel
kot tudi Gerasimov zgolj dokaj ustrezno rekonstruirala obrazne značilnos-
ti istega osebka. Še bolj problematično je, ker avtorstvo rekonstrukcije ni jas-
no – Overhage je isto rekonstrukcijo pripisal Gerhardu Hebererju (Overhage
1957, 217) in enako sta storila tudi Chris Stringer in Clive Gamble (Stringer,
Gamble 1993, 20). Na drugi strani pa je tudi Gerasimov izdelal za vsako loba-
njo več različnih variant, kjer se je igral predvsem z obraznim izrazom ter pri-
sotnostjo oziroma odsotnostjo poraščenosti obraza (Stringer, Gamble 1993,
20; Gerasimov 1964, 71)
Žal pa je Gerasimov večinoma ostal omejen zgolj na tako imenova-
ne znanstvene upodobitve – na podlagi anatomskih dejstev rekonstruirane
obrazne poteze posameznikov. Edini celopostavni upodobitvi, ki ju je podal,
sta bili upodobitvi dečka iz Tešik-Taša (Gerasimov 1964, 83–84). Prva upo-
dobitev je dokaj vsakdanja – prikazuje stoječega golega dečka z nekoliko nap-
rej nagnjeno glavo, ki v desni roki drži kamnito orodje. Na prvi pogled lahko
na upodobitvi opazimo nekatera nesorazmerja – glava deluje nekoliko preve-
lika in premasivna za drobno telo in tudi njena pretirana nagnjenost naprej,
kljub vrat zakrivajočim daljšim lasem, ki ustvarjajo učinek protiuteži, celot-
no dokaj statično figuro nagiba iz ravnovesja. Prav tako je glava občutno bo-
lje modelirana od ostanka telesa, kar poudarja nesorazmernost med glavo in
ostalim telesom.
Veliko boljša pa je bila študija rekonstrukcije istega dečka. Pri tem je
posegel po dokaj nekonvencionalni formi in motiviki – prikazal je dečka, ki
ga je preplašila vzpenjajoča se kača. Če sta nogi in trup upodobljeni spet ena-
ko, je leva roka krčevito pokrčena nazaj in dlan je široko odprta. Desna roka
170
modeliral posamezne mišice ustreznih debelin in jih nanašal na lobanjo. Na
koncu je rekonstrukcijo muskulature pokril s plastjo, ki je predstavljala kožo,
ter izdelal gube obraza glede na starost pokojnika ob smrti.
Njegova metodologija dela je ostala v uporabi vse do danes, ko v sod-
ni medicini počasi prodirajo računalniško podprte tehnike rekonstruiranja
izgleda, ki sicer niso natančnejše, so pa veliko hitrejše in cenejše. V zadnjem
času so se pojavili očitki, da je njegova znanstvena rekonstrukcija obraza ne-
andertalca podobna rekonstrukciji čepečega neandertlca, ki jo je leta 1962 iz-
delal Gerhard Wandel (Henke et al. 1996, 18–19). Vendar pa avtorji primer-
jajo zelo slabo upodobitev v profilu, v primeru, ko pa primerjamo različne
poglede na obraz, ki ga je izdelal Gerasimov, pa opazimo, da sta obraza dokaj
različna, druži ju zgolj masivna upodobitev nosu. Trditev o plagiatorstvu je še
toliko bolj absurdna, če primerjamo številne dokaj različne rekonstrukcije, ki
jih je izdelal Gerasimov, oziroma obsodba, ki jo izrečejo Henke in sodelavci
postane absurdna v trenutku, ko se zavemo, da sta oba avtorja – tako Wandel
kot tudi Gerasimov zgolj dokaj ustrezno rekonstruirala obrazne značilnos-
ti istega osebka. Še bolj problematično je, ker avtorstvo rekonstrukcije ni jas-
no – Overhage je isto rekonstrukcijo pripisal Gerhardu Hebererju (Overhage
1957, 217) in enako sta storila tudi Chris Stringer in Clive Gamble (Stringer,
Gamble 1993, 20). Na drugi strani pa je tudi Gerasimov izdelal za vsako loba-
njo več različnih variant, kjer se je igral predvsem z obraznim izrazom ter pri-
sotnostjo oziroma odsotnostjo poraščenosti obraza (Stringer, Gamble 1993,
20; Gerasimov 1964, 71)
Žal pa je Gerasimov večinoma ostal omejen zgolj na tako imenova-
ne znanstvene upodobitve – na podlagi anatomskih dejstev rekonstruirane
obrazne poteze posameznikov. Edini celopostavni upodobitvi, ki ju je podal,
sta bili upodobitvi dečka iz Tešik-Taša (Gerasimov 1964, 83–84). Prva upo-
dobitev je dokaj vsakdanja – prikazuje stoječega golega dečka z nekoliko nap-
rej nagnjeno glavo, ki v desni roki drži kamnito orodje. Na prvi pogled lahko
na upodobitvi opazimo nekatera nesorazmerja – glava deluje nekoliko preve-
lika in premasivna za drobno telo in tudi njena pretirana nagnjenost naprej,
kljub vrat zakrivajočim daljšim lasem, ki ustvarjajo učinek protiuteži, celot-
no dokaj statično figuro nagiba iz ravnovesja. Prav tako je glava občutno bo-
lje modelirana od ostanka telesa, kar poudarja nesorazmernost med glavo in
ostalim telesom.
Veliko boljša pa je bila študija rekonstrukcije istega dečka. Pri tem je
posegel po dokaj nekonvencionalni formi in motiviki – prikazal je dečka, ki
ga je preplašila vzpenjajoča se kača. Če sta nogi in trup upodobljeni spet ena-
ko, je leva roka krčevito pokrčena nazaj in dlan je široko odprta. Desna roka
170
