Page 23 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 23
trije eseji o divjih ljudeh
Vsrednjem veku so menili, da so divji možje brez zakonov in niso spo-
sobni živeti v družbi – živijo le s partnerjem. So grožnja posamezni-
ku, medtem ko so barbari grožnja družbi. Ti živijo daleč in se apo-
kaliptično pojavijo v trenutku slabosti ter propada družbe, divji možje pa so
vedno v bližini na robu družbe – nahajajo se le izven pogleda, onkraj hori-
zonta v bližnjem gozdu. Tako je na neki način divji mož s svojo neprepoznav-
nostjo temna srednjeveška antiteza skoraj antropološko zastavljenim kon-
cepcijam barbarov antike in obdobja pozne renesanse. Poglavitna značilnost
upodobitev divjih ljudi, kot jih poznajo likovne upodobitve iz obdobja sre-
dnjega in zgodnjega novega veka, je odsotnost evolucionističnih misli, ki da-
nes močno prežemajo naše razmišljanje o preteklosti. Divji ljudje so v svo-
jem izgledu moderni, vendar jih kot divje oziroma prikrajšane za civilizacijske
dobrine označujejo simbolni atributi: njihova bivališča v jamah, oblačila iz
krzna, razbite kosti v okolici ter nepogrešljive gorjače. Razpeti med mitom
in simbolom so bili divji možje v prepričanjih srednjeveških Evropejcev tako
prekleti kot zmožni zveličanja – predstavljali so hkrati antitezo srednjeveške
družbe in njen ideal. Ko pa se je družba, ki jih je ustvarila, začela spreminjati,
se je tudi mit, ki je temeljil na ustaljenem družbenem redu, začel razblinjati.
In ko ni več igral smiselne vloge v kolektivnem imaginariju, je bil premeščen
v področje fikcije. Tako lahko konec obdobja, ko je divji mož začel izgubljati
svojo simbolično vlogo, postavimo v 16. stoletje, bolj zapleteno pa je vprašanje
začetka procesa, ki je oblikoval srednjeveški mit.
Za pojasnitev je potreben premik v širši zgodovinski kontekst visokega
srednjega veka. V obdobju od 11. do 14. stoletja se je število prebivalcev Evro-
pe podvojilo in zaradi različnih demografskih trendov v sredozemskem in ce-
linskem delu so primat prevzeli novi centri ekonomske gravitacije, ki pa so se
nahajali večinoma v srednji in severni Evropi. Reformiranje agrarne produkci-
je je omogočilo proizvodnjo presežkov ter relativno ekonomsko stabilnost za
ruralno populacijo (če odmislimo občasne epidemije, mongolske in tatarske
vdore ...). Večanje populacije je spremljala tudi interna kolonizacija ter sprem-
ljajoča deforestacija – v visokem srednjem veku je prišlo do intenzivne spre-
membe podobe pokrajine. Ekspanzijo obdelanih področij je spremljala tudi
nova ekspanzija v področja, ki za obdelavo niso bila primerna ter jih je bilo
treba najprej kultivirati. Prodor pionirjev v hribovja je povzročil deforestacijo,
naseljenci močvirnih področij pa so jih morali najprej sistematično izsušiti. In
ker vse človeške družbe poseljujejo, uporabljajo in investirajo pomen v okolje,
je fizična lokacija naselbine in gospodinjstva, pa čeprav ni bila intenzivno fi-
zično spremenjena zaradi človeškega posega, prostor nalaganja simbolov, sko-
zi katerega se izvaja in ne zgolj opazuje vzorce verovanj, oblasti ter socialnih
23
Vsrednjem veku so menili, da so divji možje brez zakonov in niso spo-
sobni živeti v družbi – živijo le s partnerjem. So grožnja posamezni-
ku, medtem ko so barbari grožnja družbi. Ti živijo daleč in se apo-
kaliptično pojavijo v trenutku slabosti ter propada družbe, divji možje pa so
vedno v bližini na robu družbe – nahajajo se le izven pogleda, onkraj hori-
zonta v bližnjem gozdu. Tako je na neki način divji mož s svojo neprepoznav-
nostjo temna srednjeveška antiteza skoraj antropološko zastavljenim kon-
cepcijam barbarov antike in obdobja pozne renesanse. Poglavitna značilnost
upodobitev divjih ljudi, kot jih poznajo likovne upodobitve iz obdobja sre-
dnjega in zgodnjega novega veka, je odsotnost evolucionističnih misli, ki da-
nes močno prežemajo naše razmišljanje o preteklosti. Divji ljudje so v svo-
jem izgledu moderni, vendar jih kot divje oziroma prikrajšane za civilizacijske
dobrine označujejo simbolni atributi: njihova bivališča v jamah, oblačila iz
krzna, razbite kosti v okolici ter nepogrešljive gorjače. Razpeti med mitom
in simbolom so bili divji možje v prepričanjih srednjeveških Evropejcev tako
prekleti kot zmožni zveličanja – predstavljali so hkrati antitezo srednjeveške
družbe in njen ideal. Ko pa se je družba, ki jih je ustvarila, začela spreminjati,
se je tudi mit, ki je temeljil na ustaljenem družbenem redu, začel razblinjati.
In ko ni več igral smiselne vloge v kolektivnem imaginariju, je bil premeščen
v področje fikcije. Tako lahko konec obdobja, ko je divji mož začel izgubljati
svojo simbolično vlogo, postavimo v 16. stoletje, bolj zapleteno pa je vprašanje
začetka procesa, ki je oblikoval srednjeveški mit.
Za pojasnitev je potreben premik v širši zgodovinski kontekst visokega
srednjega veka. V obdobju od 11. do 14. stoletja se je število prebivalcev Evro-
pe podvojilo in zaradi različnih demografskih trendov v sredozemskem in ce-
linskem delu so primat prevzeli novi centri ekonomske gravitacije, ki pa so se
nahajali večinoma v srednji in severni Evropi. Reformiranje agrarne produkci-
je je omogočilo proizvodnjo presežkov ter relativno ekonomsko stabilnost za
ruralno populacijo (če odmislimo občasne epidemije, mongolske in tatarske
vdore ...). Večanje populacije je spremljala tudi interna kolonizacija ter sprem-
ljajoča deforestacija – v visokem srednjem veku je prišlo do intenzivne spre-
membe podobe pokrajine. Ekspanzijo obdelanih področij je spremljala tudi
nova ekspanzija v področja, ki za obdelavo niso bila primerna ter jih je bilo
treba najprej kultivirati. Prodor pionirjev v hribovja je povzročil deforestacijo,
naseljenci močvirnih področij pa so jih morali najprej sistematično izsušiti. In
ker vse človeške družbe poseljujejo, uporabljajo in investirajo pomen v okolje,
je fizična lokacija naselbine in gospodinjstva, pa čeprav ni bila intenzivno fi-
zično spremenjena zaradi človeškega posega, prostor nalaganja simbolov, sko-
zi katerega se izvaja in ne zgolj opazuje vzorce verovanj, oblasti ter socialnih
23
