Page 25 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 25
trije eseji o divjih ljudeh
Slednjim so bile namenjene zgolj oblike masovne umetnosti, ki pa niso ime-
le zgolj primarnega estetskega, ampak pedagoški namen – Biblia pauperum,
cerkvene freske. Še več: Peter Burke je opozoril, da si v resnici sploh ne more-
mo predstavljati, kako malo podob je pred odkritjem tiska krožilo v javnosti,
če jo sploh lahko tako imenujemo. Iluminirani rokopisi in tabelne slike, ki da-
nes predstavljajo bogate vire ilustracij divjih mož, so se nahajali zgolj v privat
nih rokah in edine podobe, ki so bile dostopne široki publiki, so bile cerkvene
freske in skulpture (Burke 2001, 17). Dejstvo, na katerega je opozoril na sa-
mem začetku Gregor Veliki in ki se ga je citiralo vedno znova: »(podobe) s sten
naj berejo tisti, ki ne morejo brati iz knjig« (Burke 2001, 48).
Jean de Genes (Giovanni Balbi) je v 13. stoletju v Catholiconu (Summa
grammaticalis quae vocatur catholicon) podal tri razloge za postavitev podob
v cerkvah. Kot prvo je navedel, da so slednje potrebne za »poučitev prepros-
tih ljudi, kajti poučujejo jih kot nekakšne knjige«. Pri tem pa ne smemo poza-
biti niti problema pravilnega branja upodobitev; prepričani smo lahko, da je
večina srednjeveških fresk znatno preveč kompleksna, da bi jih nepismeni in
neuki ljudje sploh pravilno razumeli. In leta 1492 je dominikanec Michele da
Carcano v pridigi o potrebnosti cerkvenih podob navajal, da je Gregor Veliki
v pismih marseillskemu škofu Sereniju razlagal, da so »podobe vpeljane zaradi
naše čustvene lenobe ... Kajti naša čustva bolj razvname videno kot pa slišano.«
(Baxandall 1996, 55.) Kaj so videli oziroma razumeli ljudje v srednjem veku?
Prehod med srednjeveško, strogo kodificirano težnjo v upodabljanju in
razlaganju kosmatih, divjih, kot antitezo krščanske stabilnosti pojmovanih
človeških figur, proti divjakom, ki predstavljajo metaforo za krepostno in na-
ravno življenje, je bil pogojen s spremembo v družbeni mentaliteti ob koncu
srednjega veka. Hegemonija cerkve je bila ob koncu 16. stoletja temeljito za-
majana in korumpirana papeška oblast je izgubila svoj vpliv predvsem na pod
ročju severno od Alp. Ostra Luthrova kritika ter humanistično-reformistič-
ni ideali Erazma Rotterdamskega so temeljito spodkopali avtoritarno pozicijo
verske ter povzročili vzpon civilne oblasti, ki je diktirala svojo voljo in prepri-
čanje. In ker država kot taka ni izvajala strogega nadzora nad mišljenjem, kot
je to v preteklosti izvajala Cerkev, je prišlo ob koncu 16. stoletja do razmaha li-
beralizma, ki je omogočal reinterpretacijo starih oblik ter ustvarjanje novih.
Sekundarni dejavnik zamenjave sistema ideološke kontrole oziroma posledi-
ca obdobja po tridesetletni vojni, ko je prišlo do razkroja sistemov družbene
stabilnosti, ko je Cerkev zamenjala veliko bolj tolerantna država, je bila izpo-
stavitev vprašanja identitete – tako človeka kot takega kot tudi porajajočih
se nacionalnih identitet. Vprašanje delovanja in identitete človeka je postalo
25
Slednjim so bile namenjene zgolj oblike masovne umetnosti, ki pa niso ime-
le zgolj primarnega estetskega, ampak pedagoški namen – Biblia pauperum,
cerkvene freske. Še več: Peter Burke je opozoril, da si v resnici sploh ne more-
mo predstavljati, kako malo podob je pred odkritjem tiska krožilo v javnosti,
če jo sploh lahko tako imenujemo. Iluminirani rokopisi in tabelne slike, ki da-
nes predstavljajo bogate vire ilustracij divjih mož, so se nahajali zgolj v privat
nih rokah in edine podobe, ki so bile dostopne široki publiki, so bile cerkvene
freske in skulpture (Burke 2001, 17). Dejstvo, na katerega je opozoril na sa-
mem začetku Gregor Veliki in ki se ga je citiralo vedno znova: »(podobe) s sten
naj berejo tisti, ki ne morejo brati iz knjig« (Burke 2001, 48).
Jean de Genes (Giovanni Balbi) je v 13. stoletju v Catholiconu (Summa
grammaticalis quae vocatur catholicon) podal tri razloge za postavitev podob
v cerkvah. Kot prvo je navedel, da so slednje potrebne za »poučitev prepros-
tih ljudi, kajti poučujejo jih kot nekakšne knjige«. Pri tem pa ne smemo poza-
biti niti problema pravilnega branja upodobitev; prepričani smo lahko, da je
večina srednjeveških fresk znatno preveč kompleksna, da bi jih nepismeni in
neuki ljudje sploh pravilno razumeli. In leta 1492 je dominikanec Michele da
Carcano v pridigi o potrebnosti cerkvenih podob navajal, da je Gregor Veliki
v pismih marseillskemu škofu Sereniju razlagal, da so »podobe vpeljane zaradi
naše čustvene lenobe ... Kajti naša čustva bolj razvname videno kot pa slišano.«
(Baxandall 1996, 55.) Kaj so videli oziroma razumeli ljudje v srednjem veku?
Prehod med srednjeveško, strogo kodificirano težnjo v upodabljanju in
razlaganju kosmatih, divjih, kot antitezo krščanske stabilnosti pojmovanih
človeških figur, proti divjakom, ki predstavljajo metaforo za krepostno in na-
ravno življenje, je bil pogojen s spremembo v družbeni mentaliteti ob koncu
srednjega veka. Hegemonija cerkve je bila ob koncu 16. stoletja temeljito za-
majana in korumpirana papeška oblast je izgubila svoj vpliv predvsem na pod
ročju severno od Alp. Ostra Luthrova kritika ter humanistično-reformistič-
ni ideali Erazma Rotterdamskega so temeljito spodkopali avtoritarno pozicijo
verske ter povzročili vzpon civilne oblasti, ki je diktirala svojo voljo in prepri-
čanje. In ker država kot taka ni izvajala strogega nadzora nad mišljenjem, kot
je to v preteklosti izvajala Cerkev, je prišlo ob koncu 16. stoletja do razmaha li-
beralizma, ki je omogočal reinterpretacijo starih oblik ter ustvarjanje novih.
Sekundarni dejavnik zamenjave sistema ideološke kontrole oziroma posledi-
ca obdobja po tridesetletni vojni, ko je prišlo do razkroja sistemov družbene
stabilnosti, ko je Cerkev zamenjala veliko bolj tolerantna država, je bila izpo-
stavitev vprašanja identitete – tako človeka kot takega kot tudi porajajočih
se nacionalnih identitet. Vprašanje delovanja in identitete človeka je postalo
25
