Page 24 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 24
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
struktur (Burroughs 1990, 1). Tako so pionirji prodirali v svet, ki je v srednje-
veškem konceptualnem sistemu predstavljal nasprotje urejenega in stabilnega
sveta, iz katerega so izvirali – prodirali so v svet divjih ljudi.
Visoki srednji vek je bil obdobje globokih sprememb, ki jih je povzročil
razvoj mestnega življenja, ter je bil v recipročnem razmerju s splošno demo-
grafsko rastjo, notranjo kolonizacijo ter razširitvijo agrarne ekonomije. Soča-
sno pa je prišlo tudi do povečanja pomena transporta in trgovine – tistih eko-
nomskih dejavnosti, ki jih je zaznamovala delitev dela. Z vzpostavitvijo mest
so se ta razvila v središča obrti in trgovine in so povzročila s svojim delova-
njem delitev dela med mestom in podeželjem: kmetje so bili odgovorni za pri-
delavo hrane, obrti pa so postale domene meščanov (Rösener 1994, 49–56).
Kljub stanovski delitvi se moramo zavedati vzajemne odvisnosti vseh stanov
ter ideološkega prepletanja. Tako so se tudi v centrih produkcije predmetov
presežnih vrednosti dobro zavedali dejavnosti navadnega podeželskega prebi-
valstva. In če so primat pri odkrivanju novih teritorjijev ter prodiranju v nez-
nano v kasnejših obdobjih vodile družbene elite, je bilo v visokem srednjem
veku prav obratno – notranjo kolonizacijo so izvajali kmetje. Kmetje so prvi
prodirali v divjino ter kultivirali pokrajino, kmetje so bili tisti, ki so ukrotili
divjino okoli sebe – tako ideološko nasprotje divjini ni predstavljala elitistič-
na in uglajena urbanizirana, ampak tradicionalna in konservativna družba, ki
je temeljila na poljedelstvu, zavezanosti vaški skupnosti, majhni stopnji mo-
bilnosti ter na tradicionalnem družinskem življenju, ki je bilo časovno vezano
na letne produkcijske cikle.
V takih okvirih je bila formirana podoba divjega človeka, podoba člove-
ka, ki je zaradi svoje nevpetosti v stabilen družbeni sistem presegal stanovske
omejitve. Bil je formiran kot nasprotje agrarne produkcije in vaškega načina
življenja, vendar ker je bil iz tega stanu izključen, je kot upornik proti poh-
levnosti dobil prizvok plemenitosti in hkrati s svojo divjostjo in necivilizira-
nostjo postal sprejemljiv za srednjeveško družbeno elito. Gre za tisto druž-
bo potrošnikov izdelkov umetne obrti, iz katere se je v 15. stoletju izoblikoval
razred, ki ga je Michael Baxandall imenoval mecenskega. Gre za sorazmer-
no majhen del prebivalstva, katerih odziv na umetnine je bil pomemben za
umetn ika – šlo je predvsem za trgovce in intelektualce, ki so nastopali kot čla-
ni bratovščin ali kot posamezniki, plemstvo in člane dvorov ter višje člane ver-
skih redov (Baxandall 1996, 53). Mestno prebivalstvo je tako v renesančni kul-
turi igralo zgolj minorno vlogo potrošnikov cenejših in masovno izdelanih
predmetov uporabne umetnosti, medtem ko so bili kmetje iz aktivnega dela
procesa sovplivanja na produkcijo povsem izključeni.
24
struktur (Burroughs 1990, 1). Tako so pionirji prodirali v svet, ki je v srednje-
veškem konceptualnem sistemu predstavljal nasprotje urejenega in stabilnega
sveta, iz katerega so izvirali – prodirali so v svet divjih ljudi.
Visoki srednji vek je bil obdobje globokih sprememb, ki jih je povzročil
razvoj mestnega življenja, ter je bil v recipročnem razmerju s splošno demo-
grafsko rastjo, notranjo kolonizacijo ter razširitvijo agrarne ekonomije. Soča-
sno pa je prišlo tudi do povečanja pomena transporta in trgovine – tistih eko-
nomskih dejavnosti, ki jih je zaznamovala delitev dela. Z vzpostavitvijo mest
so se ta razvila v središča obrti in trgovine in so povzročila s svojim delova-
njem delitev dela med mestom in podeželjem: kmetje so bili odgovorni za pri-
delavo hrane, obrti pa so postale domene meščanov (Rösener 1994, 49–56).
Kljub stanovski delitvi se moramo zavedati vzajemne odvisnosti vseh stanov
ter ideološkega prepletanja. Tako so se tudi v centrih produkcije predmetov
presežnih vrednosti dobro zavedali dejavnosti navadnega podeželskega prebi-
valstva. In če so primat pri odkrivanju novih teritorjijev ter prodiranju v nez-
nano v kasnejših obdobjih vodile družbene elite, je bilo v visokem srednjem
veku prav obratno – notranjo kolonizacijo so izvajali kmetje. Kmetje so prvi
prodirali v divjino ter kultivirali pokrajino, kmetje so bili tisti, ki so ukrotili
divjino okoli sebe – tako ideološko nasprotje divjini ni predstavljala elitistič-
na in uglajena urbanizirana, ampak tradicionalna in konservativna družba, ki
je temeljila na poljedelstvu, zavezanosti vaški skupnosti, majhni stopnji mo-
bilnosti ter na tradicionalnem družinskem življenju, ki je bilo časovno vezano
na letne produkcijske cikle.
V takih okvirih je bila formirana podoba divjega človeka, podoba člove-
ka, ki je zaradi svoje nevpetosti v stabilen družbeni sistem presegal stanovske
omejitve. Bil je formiran kot nasprotje agrarne produkcije in vaškega načina
življenja, vendar ker je bil iz tega stanu izključen, je kot upornik proti poh-
levnosti dobil prizvok plemenitosti in hkrati s svojo divjostjo in necivilizira-
nostjo postal sprejemljiv za srednjeveško družbeno elito. Gre za tisto druž-
bo potrošnikov izdelkov umetne obrti, iz katere se je v 15. stoletju izoblikoval
razred, ki ga je Michael Baxandall imenoval mecenskega. Gre za sorazmer-
no majhen del prebivalstva, katerih odziv na umetnine je bil pomemben za
umetn ika – šlo je predvsem za trgovce in intelektualce, ki so nastopali kot čla-
ni bratovščin ali kot posamezniki, plemstvo in člane dvorov ter višje člane ver-
skih redov (Baxandall 1996, 53). Mestno prebivalstvo je tako v renesančni kul-
turi igralo zgolj minorno vlogo potrošnikov cenejših in masovno izdelanih
predmetov uporabne umetnosti, medtem ko so bili kmetje iz aktivnega dela
procesa sovplivanja na produkcijo povsem izključeni.
24
