Page 28 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 28
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
tovarišev (Snowden 1970, 101–102). Veliko kasneje je Aristotel v Politiki pojas-
njeval Homerjeve besede ter razložil, da bi morali Grki vladati barbarom, ker
so slednji brez zakonov in institucij (White 1972, 20).
Za razliko od zgodovinarjev, ki so se ukvarjali predvsem s pojasnjeva-
njem različnosti, so bile ideje o začetkih družbe, kulturnem in tehnološkem
razvoju človeštva v antiki domena pesnikov in filozofov, kot so bili Platon,
Aristotel in Tit Lukrecij Kar, ki v svojih najslavnejših verzih govori (Boule,
Vallois 1952, 1):
Staro orožje bile so roke, zobje in pa nohti,
kamen takisto in veja, ki vsak jo ulomil je v gozdu,
končno še plamen in ogenj, odkar bila sta spoznana.
Kasneje je človek odkril pomen železa in bakra.
Rabiti bron je naučil se prej ko rabe železa …
Zanimivo je, da je v tem delu avtor prikazal tehnološki razvoj človeštva,
kot so ga dobro tisočletje in pol kasneje opisovali začetniki arheologije in evo-
lucionizma. Prav tako pa v peti knjigi O naravi sveta opiše človeško podobo,
ki je preživela cel srednji in novi vek kot upodobitev divjih ljudi ter končala
transformirana kot muzejski eksponat (Lucretius Carus 1959, 139):
Z vero v neslišano moč robatih pesti in goleni
divje rodove zveri so zalazno gonili v lesovih,
kije težke za orožje rabeč in kamne lučajne.
V metaforični obliki, v kateri želijo številni sodobni avtorji namesto in-
tuicije ter tehničnega opazovanja prepoznati retencije vedenj iz preteklosti, so
antični avtorji opisovali spremembe, ki so jih razlagali s stopnjami človeške-
ga tehnološkega in družbenega razvoja. Lukrecij pa je z bogatim pesniškim
jezikom še dodatno slikal izgled teh ljudi – opisoval jih je kot robate ter upo-
rabljajoče brutalno moč namesto razuma v boju za preživetje. Že na samem
začetku se je v njegovih verzih pojavil opis težkega kija, metafore, ki bo zazna-
movala podobo divjega človeka v naslednjih dveh tisočletjih.
In če so antični literati in filozofi opisovali družbeni razvoj, so naj-
zgodnejši naravoslovci, kot so bili Horacij, Plinij Starejši, Strabon in Diodor,
opisovali divja ljudstva, živeča na mejah kulturnega sveta, ter njihove primi-
tivne navade in tehnološka znanja. Iz današnje perspektive gre za kompendije
resničnih antropoloških podatkov ter političnih retorik diskriminacije. He-
rodot je pisal o Etiopcih, da se oblačijo v levje in leopardje kože ter so oboro-
ženi z loki in puščicami, ki imajo kamnite konice. Strabon pa je govoril o Ich-
28
tovarišev (Snowden 1970, 101–102). Veliko kasneje je Aristotel v Politiki pojas-
njeval Homerjeve besede ter razložil, da bi morali Grki vladati barbarom, ker
so slednji brez zakonov in institucij (White 1972, 20).
Za razliko od zgodovinarjev, ki so se ukvarjali predvsem s pojasnjeva-
njem različnosti, so bile ideje o začetkih družbe, kulturnem in tehnološkem
razvoju človeštva v antiki domena pesnikov in filozofov, kot so bili Platon,
Aristotel in Tit Lukrecij Kar, ki v svojih najslavnejših verzih govori (Boule,
Vallois 1952, 1):
Staro orožje bile so roke, zobje in pa nohti,
kamen takisto in veja, ki vsak jo ulomil je v gozdu,
končno še plamen in ogenj, odkar bila sta spoznana.
Kasneje je človek odkril pomen železa in bakra.
Rabiti bron je naučil se prej ko rabe železa …
Zanimivo je, da je v tem delu avtor prikazal tehnološki razvoj človeštva,
kot so ga dobro tisočletje in pol kasneje opisovali začetniki arheologije in evo-
lucionizma. Prav tako pa v peti knjigi O naravi sveta opiše človeško podobo,
ki je preživela cel srednji in novi vek kot upodobitev divjih ljudi ter končala
transformirana kot muzejski eksponat (Lucretius Carus 1959, 139):
Z vero v neslišano moč robatih pesti in goleni
divje rodove zveri so zalazno gonili v lesovih,
kije težke za orožje rabeč in kamne lučajne.
V metaforični obliki, v kateri želijo številni sodobni avtorji namesto in-
tuicije ter tehničnega opazovanja prepoznati retencije vedenj iz preteklosti, so
antični avtorji opisovali spremembe, ki so jih razlagali s stopnjami človeške-
ga tehnološkega in družbenega razvoja. Lukrecij pa je z bogatim pesniškim
jezikom še dodatno slikal izgled teh ljudi – opisoval jih je kot robate ter upo-
rabljajoče brutalno moč namesto razuma v boju za preživetje. Že na samem
začetku se je v njegovih verzih pojavil opis težkega kija, metafore, ki bo zazna-
movala podobo divjega človeka v naslednjih dveh tisočletjih.
In če so antični literati in filozofi opisovali družbeni razvoj, so naj-
zgodnejši naravoslovci, kot so bili Horacij, Plinij Starejši, Strabon in Diodor,
opisovali divja ljudstva, živeča na mejah kulturnega sveta, ter njihove primi-
tivne navade in tehnološka znanja. Iz današnje perspektive gre za kompendije
resničnih antropoloških podatkov ter političnih retorik diskriminacije. He-
rodot je pisal o Etiopcih, da se oblačijo v levje in leopardje kože ter so oboro-
ženi z loki in puščicami, ki imajo kamnite konice. Strabon pa je govoril o Ich-
28
