Page 26 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 26
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
vprašanje medicinske vede na eni ter utopične literature na drugi strani, druž-
bene elite pa so za ustvarjanje nacionalnih identitet začele uporabljati stari-
noslovje – tako imaginarne kot tudi resnične podatke o regionalni preteklo-
sti ter kontinuiteti oblasti.
Starinoslovje je našlo svoje temelje v srednjeveški obsesiji z zbiranjem
kuriozitet oziroma človeških anatomskih delov. V srednjem veku je Evropo
zajela mrzlica zbiranja relikvij. Phillip L. Walker je v svojem pregledu odno-
sov do kostnih ostankov prednikov izpostavil, da je v preteklosti antropo-
logija menila, da je zbiranje trofej značilnost primitivnih ljudstev, danes pa
se zavedamo, da so bili pred sodobnostjo največji zbiralci kosti srednjeveški
kristjani. Španski kralj Filip II. je v Escorialu zbral celih 11 skeletov ter na tiso-
če kosti različnih svetnikov in mučencev. Kosti so bile večinoma vključene v
kabinete čudes, ki so jih v glavnem urejali zdravniki. Najslavnejši je bil verjet
no kabinet sira Hansa Sloana, ki je bil osebni zdravnik angleškega kralja Ju-
rija II. in njegove žene Anne. Njegovo zbirko človeških skeletov je po njegovi
smrti odkupil Britanski parlament in postala je jedro British Museum of Na-
tural History (Walker 2000, 9–10).
S prvimi poročili o ljudstvih Afrike v 14. stoletju ter o odkritju Nove-
ga sveta v naslednjih dveh stoletjih so se počasi razblinile tudi antične tra-
dicije opisovanj pošastnih ras. Porajajoči renesančni duh je rodil znanost in
celo plejado novih ved – začelo se je znanstveno preučevanje človeških ras ter
človeku najbolj podobnih opic. Sočasno je bilo s ponovnim odkritjem antič-
ne preteklosti rojeno tudi starinoslovje, ki je formiralo svoj predmet preuče-
vanja s prenosom ideje divjosti v Novi svet ter v kolektivno preteklost evrop-
ske kulture.
26
vprašanje medicinske vede na eni ter utopične literature na drugi strani, druž-
bene elite pa so za ustvarjanje nacionalnih identitet začele uporabljati stari-
noslovje – tako imaginarne kot tudi resnične podatke o regionalni preteklo-
sti ter kontinuiteti oblasti.
Starinoslovje je našlo svoje temelje v srednjeveški obsesiji z zbiranjem
kuriozitet oziroma človeških anatomskih delov. V srednjem veku je Evropo
zajela mrzlica zbiranja relikvij. Phillip L. Walker je v svojem pregledu odno-
sov do kostnih ostankov prednikov izpostavil, da je v preteklosti antropo-
logija menila, da je zbiranje trofej značilnost primitivnih ljudstev, danes pa
se zavedamo, da so bili pred sodobnostjo največji zbiralci kosti srednjeveški
kristjani. Španski kralj Filip II. je v Escorialu zbral celih 11 skeletov ter na tiso-
če kosti različnih svetnikov in mučencev. Kosti so bile večinoma vključene v
kabinete čudes, ki so jih v glavnem urejali zdravniki. Najslavnejši je bil verjet
no kabinet sira Hansa Sloana, ki je bil osebni zdravnik angleškega kralja Ju-
rija II. in njegove žene Anne. Njegovo zbirko človeških skeletov je po njegovi
smrti odkupil Britanski parlament in postala je jedro British Museum of Na-
tural History (Walker 2000, 9–10).
S prvimi poročili o ljudstvih Afrike v 14. stoletju ter o odkritju Nove-
ga sveta v naslednjih dveh stoletjih so se počasi razblinile tudi antične tra-
dicije opisovanj pošastnih ras. Porajajoči renesančni duh je rodil znanost in
celo plejado novih ved – začelo se je znanstveno preučevanje človeških ras ter
človeku najbolj podobnih opic. Sočasno je bilo s ponovnim odkritjem antič-
ne preteklosti rojeno tudi starinoslovje, ki je formiralo svoj predmet preuče-
vanja s prenosom ideje divjosti v Novi svet ter v kolektivno preteklost evrop-
ske kulture.
26
