Page 29 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 29
divji ljudje
tyophagih (Jedcih rib), živečih ob obalah Rdečega morja, ter Elephantophagih
(Jedcih slonov), živečih v notranjosti (Boule, Vallois 1952, 2).
Očitno so vsi kasnejši avtorji črpali iz geografske tradicije Eratostena, ki
je prvi v opisu Meröja našteval ljudstva z imeni Megamari, Blemijci, Troglo-
diti in Nube. Podatke pa je v svojem delu De mari Erythraeo (O Eritrejskem
morju), ki je ostalo ohranjeno v fragmentih v Fotiju, razširil Agatarhid. Ta je
le skromno in nenatančno geografsko lociral posamezna ljudstva, navajal do-
datne fizične značilnosti, prav tako pa je dodal opise posameznih običajev
oziroma načina življenja. Tako je v grški tradiciji poimenoval ljudstva po nji-
hovi prehrani (Rhyzophagi, Hlophagi in Struthophagi) ter komentiral njihove
načine življenja v jamah in na drevesih (Snowden 1970, 108–109).
Delitev na civilizirana in necivilizirana ljudstva, vštevši monstruozna
bitja, ki je izvirala iz tradicij klasične antike, je bila kasneje inkorporirana v
srednjeveško miselnost. Plinij Starejši je oskrbel kasnejše prepisovalce s kata-
logom monstruoznih človeških ras, ki so poseljevale robove civiliziranega sve-
ta. Morda najpogosteje omenjeni so bili Blemijci, ki naj bi živeli v Libijskih
puščavah ter naj bi imeli obraze na prsih (Gamble 1997, 7). Pri tem je zanimi-
vo dejstvo, da gre najverjetneje zgolj za učinek negativne politične propagan-
de, saj so bili Blemijci ljudstvo, s katerim so imeli v antiki stike tako helenistič-
ni makedonski faraoni kot tudi rimski vladarji. Čeprav vemo, da je bil Plinij
Starejši velik ljubitelj kuriozitet in čudes, je razumevanje njegovih opisov te-
žavno. Morda bi lahko pojasnilo iskali v predgovoru, kjer je izjavil, da je nje-
govo delo namenjeno najprej navadnemu človeku ter šele nato strokovnjaku
(Locher 1986, 21–23). Zdi se, da ga je prav pretiran populizem zavedel k od-
ločitvi, da je v svoje delo umestil serijo plebejskih imaginarijev, ki so namesto
fragmentov pravilnih geografskih in zgodovinskih poročil o Blemijcih preži-
veli v srednji vek.
Iz poročil vemo, da so pogosti vdori slednjih v severni Egipt povzroči-
li celo, da je Dioklecijan opustil rimsko področje onkraj prvega katarakta, v
tamponsko območje naselil ljudstvi Nobade ter Blemijcem plačeval letne da-
jatve, za katere je Prokopij trdil, da so se izplačevale še dve stoletji kasneje. Naj-
večji pritiski na rimsko cesarstvo naj bi nastopili v petem stoletju, ko je, nekje
v času vladanja Marcijana ali Justina I., nastala herojska pesem Blemyomachia
(Snowden 1970, 137–140). Iz slednjega lahko sklepamo, da so grški, rimski in
kasneje še celo bizantinski avtorji Blemijce poznali kot resnično ljudstvo, Pli-
nij Starejši pa se je bil med njimi vsemi edini uštel ter podlegel politični pro-
pagandi, ki je najresnejše sovražnike imperija opisovala kot pošasti in izrodke.
Oziroma, domnevamo lahko, da je prav on bil, če ne že avtor, pa vsaj poglavit
ni pospeševalec te propagande.
29
tyophagih (Jedcih rib), živečih ob obalah Rdečega morja, ter Elephantophagih
(Jedcih slonov), živečih v notranjosti (Boule, Vallois 1952, 2).
Očitno so vsi kasnejši avtorji črpali iz geografske tradicije Eratostena, ki
je prvi v opisu Meröja našteval ljudstva z imeni Megamari, Blemijci, Troglo-
diti in Nube. Podatke pa je v svojem delu De mari Erythraeo (O Eritrejskem
morju), ki je ostalo ohranjeno v fragmentih v Fotiju, razširil Agatarhid. Ta je
le skromno in nenatančno geografsko lociral posamezna ljudstva, navajal do-
datne fizične značilnosti, prav tako pa je dodal opise posameznih običajev
oziroma načina življenja. Tako je v grški tradiciji poimenoval ljudstva po nji-
hovi prehrani (Rhyzophagi, Hlophagi in Struthophagi) ter komentiral njihove
načine življenja v jamah in na drevesih (Snowden 1970, 108–109).
Delitev na civilizirana in necivilizirana ljudstva, vštevši monstruozna
bitja, ki je izvirala iz tradicij klasične antike, je bila kasneje inkorporirana v
srednjeveško miselnost. Plinij Starejši je oskrbel kasnejše prepisovalce s kata-
logom monstruoznih človeških ras, ki so poseljevale robove civiliziranega sve-
ta. Morda najpogosteje omenjeni so bili Blemijci, ki naj bi živeli v Libijskih
puščavah ter naj bi imeli obraze na prsih (Gamble 1997, 7). Pri tem je zanimi-
vo dejstvo, da gre najverjetneje zgolj za učinek negativne politične propagan-
de, saj so bili Blemijci ljudstvo, s katerim so imeli v antiki stike tako helenistič-
ni makedonski faraoni kot tudi rimski vladarji. Čeprav vemo, da je bil Plinij
Starejši velik ljubitelj kuriozitet in čudes, je razumevanje njegovih opisov te-
žavno. Morda bi lahko pojasnilo iskali v predgovoru, kjer je izjavil, da je nje-
govo delo namenjeno najprej navadnemu človeku ter šele nato strokovnjaku
(Locher 1986, 21–23). Zdi se, da ga je prav pretiran populizem zavedel k od-
ločitvi, da je v svoje delo umestil serijo plebejskih imaginarijev, ki so namesto
fragmentov pravilnih geografskih in zgodovinskih poročil o Blemijcih preži-
veli v srednji vek.
Iz poročil vemo, da so pogosti vdori slednjih v severni Egipt povzroči-
li celo, da je Dioklecijan opustil rimsko področje onkraj prvega katarakta, v
tamponsko območje naselil ljudstvi Nobade ter Blemijcem plačeval letne da-
jatve, za katere je Prokopij trdil, da so se izplačevale še dve stoletji kasneje. Naj-
večji pritiski na rimsko cesarstvo naj bi nastopili v petem stoletju, ko je, nekje
v času vladanja Marcijana ali Justina I., nastala herojska pesem Blemyomachia
(Snowden 1970, 137–140). Iz slednjega lahko sklepamo, da so grški, rimski in
kasneje še celo bizantinski avtorji Blemijce poznali kot resnično ljudstvo, Pli-
nij Starejši pa se je bil med njimi vsemi edini uštel ter podlegel politični pro-
pagandi, ki je najresnejše sovražnike imperija opisovala kot pošasti in izrodke.
Oziroma, domnevamo lahko, da je prav on bil, če ne že avtor, pa vsaj poglavit
ni pospeševalec te propagande.
29
